Letošnja zima je radodarna s snegom, zato je po Sloveniji veliko možnosti za tek na smučeh. Ljubitelji rekreativnih tekmovanj so se na pustno nedeljo pomerili na 23. bloških tekih, ki so privabili več kot tristo tekačev in tekačic. To nedeljo je bil v Črnem Vrhu nad Idrijo tradicionalni Trnovski maraton. Večja skupina tekaških navdušencev je začela popotovanje po planotah Slovenije, med katerim bodo v tednu dni pretekli približno 320 kilometrov. Mnogo tekačev pa se v teh dneh poti tudi na progah, ki so urejene na obrobju večjih slovenskih naselij.



Čeprav imava tekaško progo v domačem kraju tako rekoč pred nosom, si včasih zaželiva spremembe. Zato sva si v nedeljo privoščila zakonski izlet na Jezersko, ki slovi po dobro pripravljenih progah. Kmalu za Tupaličami naju je pred obcestno hišo pozdravil nekaj metrov visok snežak, s skal so visele ledene sveče, nebo pa je kljub najinim prosečim pogledom ostajalo neomajno sivo. Kljub turobnemu vremenu je bilo parkirišče pri Planšarskem jezeru polno avtomobilov.

Jezersko je nekoč pokrivalo veliko ledeniško jezero, ki je po silovitem potresu leta 1348 počasi odteklo. Veliki koroški potres, ki je nastal 25. januarja 1348 v okolici Beljaka, je bil eden najbolj uničujočih na naši celini. Zaradi tresenja tal, požarov, poplav in kužnih bolezni je umrlo več kot 20.000 ljudi. Po drugi svetovni vojni so na Jezerskem uredili Planšarsko jezero, ki je sicer majhno, a v vseh letnih časih privablja veliko ljudi.

Jezerska gladina je bila v nedeljo zamrznjena, le na jugovzhodu, kjer priteka Jezernica, se je kazal pas vode, po kateri so plavale race. Led je bil tudi na bližnjem umetnem drsališču, po katerem se je sprehajalo veliko odraslih in otrok. Zamikalo naju je, da bi se jim pridružila – še posebej, ker je bilo na bližnje drevo pritrjeno obvestilo, da si je v gostišču ob Planšarskem jezeru mogoče izposoditi drsalke.

Oblaki okrog Pristovškega Storžiča so se zgostili, zapihal je veter in po zraku so zaplesale snežinke. Mraz se je tihotapil skozi obleko, zato sva zgrabila smuči in odhitela proti tekaškim progam, ki so urejene za drsalno in klasično tehniko. Te vijugajo po travnikih ob jezeru, ena pa zavije tudi v dolino Ravenske Kočne (po njej peljejo planinske poti do Češke koče in na Goli vrh, ko niso urejene tekaške proge, pa se lahko odpravimo tudi na osem kilometrov dolgo sprehajalno pot po dolini Ravenske Kočne). Brez pomislekov sva zavila nanjo, saj imava rada občutek popotovanja na smučeh. Ker so razcepi in smeri teka dobro označeni, z orientacijo nisva imela nobenih težav.



Čeprav je ob Planšarskem jezeru vrvelo tekačev, so se ti tako porazgubili po progah, da ni bilo gneče. Med vzponom skozi gozd nama je nasproti pripeljal le turni smučar, v velikem krogu pod turistično kmetijo Ancel pa so bili le dva ali trije tekači. Ko se je drevje razmaknilo, se je pred nama prikazalo mogočno severno ostenje Kamniško-Savinjskih Alp. Vrhove so ovijali oblaki in megla, zato so bile gore veliko skrivnostnejše kot v lepem vremenu.

Počasi sva se vzpela do gozdne ceste na zgornjem koncu nagnjenega travnika. Tam sva se že nameravala obrniti, vendar naju je premamilo nadaljevanje proge, ki je izginjala v gozdnato pobočje. Vzpon je bil kratek, potem je proga zavijugala med drevjem in se obrnila proti spodnjemu koncu doline. Prej sva ugotavljala, da sprehajalci spoštujejo prepoved hoje po progah, tu pa sva naletela na prve stopinje. Ob njih sem se spomnil dogodka izpred mnogih let, ko sem na obrobju Ljubljane srečal gospo, ki je hodila po sveže narejeni smučini. »Zakaj pa hodite tukaj, saj imate le nekaj metrov stran sprehajalno pot?« sem jo vprašal. »Ampak tukaj je lepša pot,« mi je odgovorila z nezaigrano preproščino.

Čeprav na klancih nisem posebej spreten, mi spusti med vračanjem niso delali težav, saj niso bili preveč strmi in ne ledeni. Zaobljena kotanja v snegu, ki jo je odtisnil eden od tekačev pred mano, pa mi je sporočila, da previdnost kljub temu ni odveč. Tudi proga, ki vijuga po travnikih ob Planšarskem jezeru, je razgibana, vendar so vzponi in spusti daljši in položnejši kot na poti v Ravensko Kočno. Zato je ta del še primernejši za začetno pridobivanje izkušenj, kar je s pridom izkoriščala družina pred nama.

Tek po Jezerskem je bil tako prijeten, da sva ubirala nove in nove ovinke. Šele bolečina v mišicah in pojemanje moči na vzponih sta naju prepričala, da sva si končno snela smuči in se vrnila do avta. Ko sva odhajala proti domu, je bilo parkirišče ob Planšarskem jezeru že skoraj prazno.