S predavanjem kardinala Karla Lehmanna se je v nedeljo v Rimu pričela mednarodna konferenca o življenju in delu teologa Erika Petersona (1890-1960). Pred okoli dvestotimi slušatelji je kardinal Lehmann v cerkvi Campo Santo Teutonico izpostavil navdihujočo vlogo Petersona za ekumenski dialog. Erik Peterson je bil namreč evangeličanski teolog, ki je leta 1930 prestopil v katoliško Cerkev. Tridnevni simpozij, ki se končuje danes, organizira Patristični inštitut Augustinianum ob petdeseti obletnici smrti Erika Petersona, udeležilo pa se ga je tudi veliko število evangeličanskih znanstvenikov.

Udeležence simpozija je včeraj v avdienci sprejel tudi papež Benedikt XVI. Sveti oče je v nagovoru izpostavil eno temeljnih misli Erika Petersona, ki je dejal, da po škofih ostaja pričevanje svetih spisov v Cerkvi živo in oblikuje verska prepričanja, ki so za Cerkev trajne veljave in ki jih najdemo predvsem v veroizpovedi in dogmah. Prav tako se izražajo v liturgiji, v cerkvenem življenju in v slavljenju Boga. Evharistično bogoslužje, ki se obhaja na zemlji, se po papeževih besedah znajde v neločljivem odnosu z nebeškim Jeruzalemom, kjer se daruje prava in večna žrtev hvalnica Bogu in Jagnjetu, katerega zemeljska daritev je le podoba. Kdor se udeležuje svete maše, se v določenem smislu zaustavi na pragu nebes, je dejal papež.

Benedikt XVI. je spregovoril o osebnem spominu, ko je kot mlad kaplan v Bogenhausnu bral komaj izdane Petersonove 'Teološke traktate'. To je bila teologija, ki sem jo iskal, je zatrdil papež Benedikt XVI. in nadaljeval, da je šlo za teologijo, ki se s svojo analizo besedil in zgodovinskim raziskovanjem ni zaustavljala v preteklosti, ampak je vstopala v stik z Njim, od katerega je prihajala: v stik z živim Bogom. Papež se je dotaknil tudi osebne življenjske zgodbe Erika Petersona. Ta se prepleta z usodo vsakega kristjana, ki na zemlji nima stalnega mesta. Petersonovo življenje je namreč s spreobrnitvijo v katoliško Cerkev prineslo mnogo zunanje negotovosti, pri čemer je papež izpsotavil njegovo notranjo gotovost, da kljub temu, da smo tujci, lahko najdemo podporo v skupnosti ljubezni, in da v ljubezni ostane nekaj, kar traja večno.

Erik Peterson je bil rojen leta 1890 v Hamburgu. Med leti 1924 in 1929 je deloval kot profesor za Novo zavezo in cerkveno zgodovino na Evangeličansko-teološki fakulteti univerze v Bonnu. Leta 1930 se je pri svojih štiridesetih letih spreobrnil v katoliško vero. Od leta 1942 dalje je poučeval na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo v Rimu, od leta 1947 do svoje smrti leta 1960 kot izredni profesor za patrologijo.