Foto: Barbara Čeferin/arhiv Apt

Z igralcem Pavletom Ravnohribom o predstavi Gnus, besede in reči, novi predstavi novomeškega gledališča, narejeni po filozofskem romanu francoskega pisatelja J. P. Sartra

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Gospod Ravnohrib, kako se igralec vašega kova odzove, ko ga režiser izbere za vlogo Antoina Roquentina iz Sartrovega Gnusa?

Sartra sem pred študijem te predstave nazadnje bral pred desetletji. Zagotovo je eden od velikanov svetovne književnosti. Sartrov eksistencializem – za razliko od v nekem smislu začetnika te smeri Dostojevskega – nima transcendence, ne pokaže na presežno. Pri Dostojevskem je popolnoma jasno, kaj je smisel, kaj in kje je bistvo življenja: ne tu na zemlji, ampak drugje, v večnosti, seveda pa absolutno v povezavi s tukaj. Pri Sartru pa je smrt konec – je rešitev, ampak s smrtjo je vsega konec. Roquentin doživlja muko tega sveta podobno, kot jo danes doživlja sodobni človek, ki se je odrekel Bogu. Bog je zanj odveč, ker ga po njegovi miselnosti Bog vklepa v verige, mu ne pušča svobode. Novodobna svoboda je seveda čista laž, prevara. Potrošništvo v duhovnem in materialnem smislu: čim več človek poje, bolj je prazen.

Pravzaprav prav ta odslikava praznine sodobnega človeka gledalca najbolj pretrese …

Sartre je Gnus pisal sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. V svetu je vladala strahotna ekonomska in duhovna kriza, v Franciji še drugačna kot pri nas. Ljudje se niso spraševali o bivanjskih, filozofskih problemih, ampak predvsem, kako bodo preživeli. Kataklizme druge svetovne vojne so prestavile človeka drugam, prostora za tovrstna razmišljanja ni bilo. Vendar če gledamo Francijo tistega časa in Sartra kot intelektualca, ni živel drugače kot buržoazija, ki jo je v pisanju kritiziral. Seveda v materialnem smislu. Druga pa je duhovna praznina. Mi, ki živimo v odnosu z Bogom, imamo jasne moralne norme, zapovedi, ki za nas niso oklep, ampak svoboda. Roquentin v Gnusu pa je prepuščen sam sebi, kar v njem povzroča občutek tesnobe, zapuščenosti in obupa. Boga ni, torej tudi moralnih norm ni …

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.