Naj knjigo Tineta Golež Več kot le pika in vejica ilustriram s poobjavo ene od njegovih zgodb (Zadnja »križarska« vojna?), objavil jo je v Slovenskem času oktobra 2023. Goleževa zasluga je bila, da je vrsto let v Slovenskem času objavljal pripovedi o svetovnih dogodkih, ki so manj znani, a so pomembni. Več krat kdo pove, da sta bili prva in druga svetovna vojna »največji klavnici« v svetovni zgodovini. Bili sta strašno uničujoči, poleg njiju pa še komunisti v Rusiji, na Kitajskem, v Kambodži in drugod, ki so umorili ter zasužnjili na milijone »svojih« ljudi. Toda zgodovina človeka je zgodovina nasilja, klavnic in uničevanja. Krimska vojna, o kateri piše Tine Golež, je bila »samo« ena od neštetih uničevalnic ljudi.

Je bila krimska vojna (1853–1856) zadnja »križarska« vojna?

Napoleon Bonaparte je bil vojaško dejaven malo več kot dvajset let, o Napoleonovih vojnah – ko je imel škarje in platno v rokah – pa govorimo med letoma 1799 in 1815. Tega leta je dunajski kongres začrtal nove meje po Napole­onovem porazu in obnovil predrevolucijski red. Evropa je bila za stoletje rešena podobno velike vojne; no, potem jo je presenetila še večja.

Meščanska, kmečka in narodna gibanja so po kongresu doživela velik zastoj, a niso zamrla. Tako je leta 1848 le prišlo do odprave tlačanstva. Toda kronane glave so znale sodelo­vati. Prav Rusija je izdatno pomagala Avstriji, da je v pomladi narodov (1848–1849) zatrla Madžare. Je zaradi te usluge Avstrija stala ob strani v Krimski vojni?

Črno morje s Krimom leta 1912. Vir: Wikipedia

Ruski car Nikolaj I. se je videl kot dediča vzhodnega krščanstva

Prišli smo do oktobra leta 1853, ko se je začela Krimska vojna, tako da mineva točno 170 let. Toda tedaj je bila v igri še bolj okrogla obletnica, 400 let od padca Bizanca, tedaj imenovanega Konstantinopel. Verski razlogi ali vsaj izgovori za Krimsko vojno so bili glede svetih krajev krščanstva. Jih bodo varovali zahodni ali vzhodni kristjani? Kdo bo torej bdel nad vse bolj množičnimi romanji v svete kraje?

Sultan je izročil ključe cerkve Jezusovega rojstva Francozom. Navsezadnje je že Franc I. leta 1536 trdil, da sklepa zavezništvo s Sulejmanom Veličastnim prav zaradi zaščite romarjev. Ampak ruski car Nikolaj I. se je videl kot dediča vzhodnega krščanstva, torej padlega Bizanca. Poleg verskih razlogov je menil, da se mora Rusija širiti glede na svojo moč. Ob vsem tem je bil prepričan, da je to Božja volja, zato si ni predstavljal, da bi lahko bil v vojni poražen. Če bi mu stali nasproti le Osmani, bi bilo to res ...

Na Krimu vsekakor ni šlo za križarsko vojno

Za voditelja Francije, Napoleona tretjega (nečaka najslavnejšega Napoleona), je imela vojna več ciljev. Po eni strani je šlo za zaščito zahodnih kristjanov, pa čeprav je ob tem branil muslimansko in vse bolj krhko osmansko cesarstvo pred pravoslavnimi Rusi. Nič manj ni bil pomemben vpliv, ki bi si ga Francija s tem zagotovila v Sredozemlju, tudi za prosto plovbo po Črnem morju. Vojna je obenem pomenila, da bi po štirih desetletjih od waterloojske bitke njegova država spet bila zaveznica Anglije ter tako po vsej verjetnosti na strani zmagovalcev. Prelepa vrnitev med težkokategornice po krutem porazu Napoleona I. in dunajskem kongresu!

Anglija je predvsem želela preprečiti vse večji ruski vpliv. Pomoč osmanskemu cesarstvu je videla kot utrjevanje svojega vpliva na Bližnjem vzhodu. Čeprav so skoraj vse vpletene države omenjale verske razloge, so bili ti le začimba splošno političnim; vsekakor ni šlo za križarsko vojno.

Krimska vojna, obleganje donavske trdnjave Silistrije (danes v Bolgariji). Vir: Wikipedia, Bogdan Willewalde

Dolgotrajno obleganje Sevastopola

Osmansko cesarstvo je že leta 1774 dovolilo Rusiji, da je bila zaščitnica kristjanov v Kneževini Vlaški in Kneževini Moldaviji. Za Sveto deželo pa jim tega niso dovolili; in že je bil pri roki povod za vojno. Rusi so oktobra 1853 zasedli Moldavijo in Vlaško. Še istega leta so porazili osmansko mornarico pri pristanišču Sinop. Bitka je odmevala v glasilih Francije in Anglije ter tako pripravljala državljane na vojno. Po neuspelih pogajanjih z Rusijo sta državi leta 1854 priskočili na pomoč Osmanom. Rusi so sicer zapustili Moldavijo in Vlaško, ki ju je začasno vzela pod nadzor ne vojskujoča se Avstrija. Niso pa pristali na to, da bi še druge vojne ladje lahko plule po Črnem morju. Navsezadnje tudi ruske niso smele v Sredozemlje. Zavezniki so začeli z napadi na Krim. Kljub srditim bitkam se je Sevastopol dobro branil, tako da je obleganje trajalo še čez zimo v leto 1855, ko je končno padel. Nič manj hude bitke se niso bile na Kavkazu.

Najbrž je bilo umrlih Rusov več sto tisoč

Zavezniki so se hkrati lotili še ruskega ozemlja na severu; takrat so bile Finska in baltske države še del Rusije. Menda je tam Rusom pomagal oče Alfreda Nobela. Prvič so namreč kar uspešno uporabili podvodne mine, ki so jih namenili tudi za obrambo Sevastopola. Manjše grške enote so pomagale sopravoslavnim Rusom, medtem ko je Sardinsko kraljestvo bilo na strani zaveznikov; oboji v zanemarljivem številu.

Za osmanske vojake je bilo vsaj neprijetno, da so predali poveljstvo – krščanskim vojskovodjem. Ker v sili hudič muhe žre, so pač sprejeli vojaško podreditev Francozom in Angležem; brez njih bi bil poraz neizbežen. V vojni so imeli manj žrtev kot ostali zavezniki, le 45 tisoč. Najbrž je bilo umrlih Rusov več sto tisoč, čeprav marsikje najdemo zapisano nižjo številko. So res popisali vsakega tlačana-vojaka?

Rusi so spoznali, da je vojna – izgubljena. Seveda se jim je zdelo krivično, da je Francija lahko pred leti zasedla Alžirijo, da je Anglija stalno povečevala svoje posesti v Indiji, samo Rusi pa da se ne smejo širiti ... Pogajanja o miru in podpis mirovne pogodbe so bili v Parizu, ki je tako spet postal – prestolnica velesile.

Francoske čete v bitki pri Almi na Krimu. Vir: Wikipedia

Hud vihar je potopil kar 38 francoskih in angleških ladij

Francozi so sodelovali s 400 tisoč vojaki, umrla jih je skoraj četrtina. Več jih je umrlo zaradi bolezni (predvsem kolera) kot med boji.

Ker je 14. novembra 1854 zelo hud vihar potopil kar 38 francoskih in angleških ladij, je Napoleon III. pozval svojo najbolj ugledno znanstveno ustanovo (Pariški observatorij), da bi tam zaposleni premislili, kaj se da narediti za napovedovanje takih vremenskih pojavov. Ukaz je ukaz – že dve leti pozneje so imeli opazovalne vremenske postaje po Franciji, leta 1860 pa tudi po Evropi. Tako so zmogli – glede na meritve zračnega tlaka – od leta 1864 kar vsakodnevno objavljati vremensko sliko Evrope, ki je, podobno kot današnje, kazala območja večjega ali manjšega tlaka in smeri vetra. Vojna je dejansko spodbudila rojstvo vremenoslovja.

Malakov, kraj krvave bitke za utrjen grič ob Sevastopolu

V današnjem Parizu še marsikaj spominja na davno Krimsko vojno. Po naročilu Napoleona III. je baron Hausmann že od leta 1853 tako zaradi prometa kot nezdravih, premalo zračnih četrti zares velikopotezno širil ceste in mostove ter središče mesta naredil takšno, kot ga vidimo danes. Kar nekaj novih cest so poimenovali po krajih srditih bitk ali poveljnikov (Krim, Sevastopol, Alma, Inkermann, Malakov ...). Ker so leta 1900 začeli graditi podzemno železnico, se tako imenujejo tudi nekatere postaje metroja. Malakov, kraj krvave bitke za utrjen grič ob Sevastopolu, kjer so se Francozi izkazali s posebnim junaštvom, je dal ime pariškemu predmestju (Malakoff). Prav ta bitka je bila namreč zadnja ovira pred zavzetjem Sevastopola.

Florence Nightingale in njene sodelavke ter Rus profesor Pirogov

Zavezniki so uporabljali puške, ki so bile že tovarniško izdelane in s katerimi se je dalo dobro zadeti več sto metrov daleč. Poleg jadrnic so imeli tudi ladje z ladijskim vijakom in ne z nerodnima velikima »mlinoma« ob bokih ladje. Tudi topovi – prej iz litega železa – so se prilagodili izboljšanim izstrelkom, ki so eksplodirali šele pri zadetku; s takimi so Rusi premagali Osmane (1853), ampak več so jih imeli Francozi in Angleži.

Telegraf je prinašal novice z bojišča v oddaljene prestolnice. To je bila tudi prva vojna, ki so jo spremljali fotografi. Za dovoz zalog pa so postavljali namenske odseke železniške proge. Florence Nightingale in njene sodelavke, spodobno plačane za delo, so s precej poostreno higieno rok in nasploh ranjencev znatno zmanjšale umrljivost.

Za pravega genija pa se je izkazal Rus profesor Pirogov. Z množično uporabo anestezije in izboljšav pri amputacijah ter uvedbo petstopenjske triaže – opredelitve nujnosti obravnave ranjencev – velja za izjemno osebnost vojaške kirurgije. Njegove sodelavke so bile neplačane prostovoljke, a so se odzvale klicu domovine in so požrtvovalno skrbele za ranjence.

V Celju so Angleži naročili lesene kolibe za vojake na Krimu

Bleiweis, ki je spremljal mnoge tuje časopise, je v Novicah objavil, da število laži o vojni narašča s časom; je pač opazil zelo različna poročila o istih dogodkih. Večina ljudi je občutila predvsem draginjo, saj je bil izvoz ruskega žita med vojno prepovedan. Če omenimo še slabo letino in trgovce, ki so tudi pri nas kupovali živino ter seno za na Krim, je vzrok visokih cen na dlani. Vse nakupljeno je najprej potovalo do Trsta. V Celju so Angleži naročili lesene kolibe za vojake. Mojstri so jih peljali z vlakom do Ljubljane, od tam z vozovi do Trsta, saj »prvi tir« še ni bil končan, in potem z ladjo (11 dni) do Carigrada ter še nekaj dni več do Krima, kjer so jih sestavili – o vsem tem so sproti poročali naši časopisi.

Car Nikolaj I. ni odgovarjal za vojno – kako značilno

Nikolaj I. tuzemskim voditeljem ni odgovarjal za vojno. Umrl je tri tedne pred koncem spopadov, nasledil ga je Aleksander II. Ta je bil v Parizu na pogajanjih nadvse uspešen. Razen južnih območij Besarabije so poražena ozemlja spet dobili – kar Rusi. Vojna je pokazala, da je Rusija precej zastarela velesila, kar je bilo streznitveno spoznanje za mnoge Ruse. (Kako se zgodovina ponavlja!) Gotovo je bil poraz še en namig, da je potrebno odpraviti tlačanstvo, kar se je pri njih zgodilo šele leta 1861. Tatari so tudi po tej vojni precej množično zapuščali Krim, ki si ga je sicer leta 1783 priključila Rusija. Nekako 800 tisoč jih je od priključitve do začetka 20. stoletja odšlo ali bilo izgnanih.

Poročnik Tolstoj je preživel padec Sevastopola. Dodobra je spoznal vojaško življenje in vse to uporabil pri pisanju romana Vojna in mir, ki se sicer nanaša na starejšo vojno. In prav ta vojna nas poveže z omenjanjem Napoleona I. na začetku tega sestavka ...