Tine Golež izdal knjigo Več kot safari, 21 zgodb iz zgodovine
Tine Golež izdal knjigo Več kot safari, 21 zgodb iz zgodovine
V knjigi Več kot safari je Tine Golež objavil 21 zgodb, od tega je nekatere objavil v Družinini prilogi Slovenski čas, nekatere pa je prvič objavil v tej knjigi. Tako kot pri prvi knjigi, tudi za to lahko zapišem: Goleževa zasluga je bila, da smo vrsto let lahko v Slovenskem času brali pripovedi o svetovnih dogodkih, ki so manj znani, a so pomembni. Ti njegovi prispevki so bili zelo brani, saj je vedno prikazal neko temo iz slovenske ali svetovne zgodovine, ki jo je prikazal na vsakomur razumljiv, prijazen novinarski način. Ker vseh v knjigi objavljenih zgodb ne morem opisovati, naj kar eno tu poobjavim, njen naslov je Rokopisi ne gorijo.
O ilegalcih, ki jih najbrž ne poznate
Leta 1800 rojena Prešeren in Slomšek sta v zgodnjem otroštvu slišala le slovenske besede. Počasi se jim je pridružila latinščina, ki je tedaj prevladovala pri maši in drugih obredih. Vstop v šolo pa je pomenil obvezno nemščino, ki je kmalu »preplavila« vse učne predmete. Seveda se je to nadaljevalo še v njun študij in znatno tudi v poklicno življenje. S svojim pisanjem v slovenščini pa sta oba dokazovala, da je naš jezik dovolj bogat in domišljen, da bi – in sta – v njem izrazila misli, ki jih še danes občudujemo.
Po njuni poti – in tudi opogumljeni z njunim zgledom – so se podali še mnogi dijaki v njunem ter tudi v naslednjem stoletju. Pri svojem narodno-jezikovnem početju jih profesorji večinoma niso podpirali. Prav zato so bili včasih kot nekakšni ilegalci.
19. stoletje: v Celovcu so leta 1851 začeli izdajati list Slavija
V letih Prešernove smrti (1849) so se pojavili prvi dijaški listi. Najzgodnejši list je bil sicer v Ljubljani (1848), pravi zalet pa je prišel iz Celovca. Tam so leta 1851 začeli izdajati list Slavija, ki je postal zgled še za Ljubljano in Maribor. Profesor Anton Janežič, istega leta soustanovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu, pa je bil zaslužen, da je prišlo do izmenjave literarnega ustvarjanja dijakov v treh mestih.
Le nekaj let mlajši list si je nadel ime Vaje. Da so bile vaje, ki so jih s pisanjem opravljali dijaki, uspešne, pričujejo poznejše zasluge za jezik in slovenstvo, ki so jih naredili vajevci. Imena Simon Jenko, Fran Erjavec in Valentin Zarnik vsekakor spadajo v množico zaslužnih mož.
Na srečo je bila zavest o nujnosti hranjenja naše ustvarjalnosti prisotna že nekaj desetletij prej. Prav zato lahko marsikatero glasilo še danes vzamemo v roke, saj je pristalo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je varen pristan tudi za majhne, a pomembne kamenčke mozaika našega jezika in naroda.
K ilegalcem: v nevarnem letu 1915 so začeli izdajati glasilo Vzbudi se Sloven!
Končno si prišel, spoštovani bralec ali cenjena bralka, do strani, kjer se bodo razkrili ilegalci, ki jih omenjam v posvetilu knjige. Morda ta zapis ne bo tako napet, kot so bile nekatere druge zgodovinske zgodbe. Ker pa po mojem mnenju predstavlja zgled poguma in globok narodni čut, je več kot vreden, da dobi mesto v moji knjigi. In da bo deležen še večje pozornosti, je ta prispevek povezan s posvetilom.
Naši ilegalci so bili dijaki celovške gimnazije. Ampak pazite, pisalo se je leto 1915, ko je bila naša tedanja domovina v vojni s slovanskimi državami. Vsako dvigovanje glav slovanskih narodov, ki smo bili pod dunajsko krono, je bilo še kako nevarno. Začeli so izdajati glasilo z res nevarnim naslovom za tiste čase: Vzbudi se Sloven!
Naš cilj je, da bomo svoj mili materni jezik popolnoma obvladali
Prva številka se je začela z Aškerčevo pesmijo: Mi vstajamo!. Glavni pobudnik je bil tedaj šestnajstletni Franc Sušnik, ki se je podpisoval kot Radimir. V uvodnem vabilu je bralce in nove dopisovalce vabil tako k narodno bodrilnim spisom kot literarnim. Nekaj zvestobe dvoglavemu orlu je bilo le treba pokazati. Med drugim je zapisal: »Tvoj dan se bliža! Že gromijo topovi, prasketajo puške, Te budijo. Vzbudi se, Sloven! Že vstaja krvava zarja – vojna –, zarja Tvojega velikega dne ... A sedaj Ti vzhaja solnce svobode in prostosti, sedaj, ko vidijo, kako zvesto se bojuješ za dvoglavega orla ... Vzbudi se, Sloven! Ti – dragi list– novorojeni – Ti budi našo inteligenco, vzdrami najprej njo – bodočnost našega naroda, njegov up, njegovo – življenje! ... Naj vsak deluje kot dopisovalec! Motivi naj se jemljejo iz domačega kraja, naj opisujejo domače ljudstvo, njegove šege in navade, naj nam rišejo domači kraj, domače osebe ... Vobče pa – pišite malo, a to dobro ... Potrebno je tudi, da se izognemo vsem prepirom, da si vsak nadene psevdonim, t. j. drugo ime ... Ne bomo postali naenkrat – pisatelji, a naš cilj, ki ga moramo doseči, je, da bomo svoj mili materni jezik popolnoma obvladali ...«
Še o dijakih: »Po slovensko nismo smeli govoriti.«
Dijaki, ki jih tu omenjam, so stanovali v Marijanišču. Bili so pač iz revnih družin s celotne Koroške. Šlo je za cerkveni dijaški dom, ki je bil nekakšno malo semenišče. Pričakovano je bilo, da se bo večina odločila za duhovniški poklic.
Nemško govoreči sostanovalci so jih nekoliko postrani gledali, oboji pa so doživljali rahlo posmehovanje pri ostalih dijakih. Sošolci v mestu so jih namreč imenovali »mašinisti«, saj so bili vsak dan pri maši, ob nedeljah pa kar pri dveh.
Poznejše pričevanje tedaj že dr. Franca Sušnika, po katerem se zdaj imenuje osrednja knjižnica na Ravnah, jasno govori o podrejenem položaju slovensko govorečih: »Po slovensko nismo smeli govoriti. Nam malim je bilo tako zabičano, da še na vlaku, ko smo se domov na počitnice vozili, vse do Sinče vasi nismo upali po slovensko govoriti ... Pritisk pa je bil tak, da si nižješolci niti popoldne, ko so šli k slovenski uri, niso upali grede na cesti ali na gimnazijskem hodniku govoriti med seboj drugače ko pa nemško.« Pouk slovenščine je bil očitno šele popoldne ... da bi pač še manj dijakov ohranilo materni jezik.
Rahla zaslomba prefekta v Marijanišču dr. Gregorija Rožmana
V tistih letih je bil prefekt v Marijanišču dr. Gregorij Rožman. Tedaj je bil bogoslovni profesor, pozneje pa tudi ljubljanski nadškof. Vsekakor je bil do zadnjega vlakna – Slovenec.
Očitno je Kotnik prav njemu zaupal, kaj da ustvarjajo. V sedmi številki tako preberemo dopis, ki ga je zapisal dr. R.: »... Seveda lahko zaide vsa ta stvar na pota, ki jih ravnateljstvo ne bi moglo pripustiti. Zato je dobro, da ve za vso stvar eden od gospodov prefektov – on naj pregleda vsako številko – da vas v neuglednem slučaju lahko zagovarja. S takimi 'slučaji' treba zmiraj računati! In odkrito povedano: neslovenski krogi ne razumejo potrebe kakega takega lista. Nočem reči, da je temu morda zlobnost ali krivičnost vzrok, ne, nevednost samo. Kdor sam na lastni koži ne čuti tega, kar mi Slovenci, ta takih stvarij kratkomalo ne razume. In s tem treba računati. Nasvetoval bi razumno čuječnost, da se ne izdate sošolcem. Čim manjši krog je, tem bolje! In če bi stvar se enkrat izvedela in se prepovedali – kar bi Vas sicer naravno bolelo – dokazati, da je Vas vodil le plemenit in idealen namen ter se udati: Pridejo zopet boljši dni ...«
Dr. Rožman je po eni strani zagovarjal svoje nemško govoreče brate v duhovniški službi, po drugi pa je povsem podpiral dijake, za katere bi zastavil svojo besedo, če bi prišlo do razkritja glasila. Da do razkritja ne bi prišlo, je urednik spet opozoril v naslednji številki: »Predvsem torej: Pazite; vse mrgoli ogleduhov! / Pazite, da nas ne zalotijo! Nesrečnežu, / Vrtniku, Srečolovcu predlagam, da vstanejo / zjutraj pol ure prej in tedaj berejo / naš list idr.! Prosim storite tako.«
Še o zvezku in psevdonimih
Šlo je za rokopisni zvezek, v katerega je marljiva roka prepisala vse prispele prispevke. V istem zvezku so tako kar vse številke »ilegalnega glasila«. Skrivali so ga za oltarjem. Ko si ga prebral, si ga vrnil in uredniku dodal še kak zapis na listu za naslednjo številko. Urednik je šele ob odhodu na fronto – še z nedokončano gimnazijo – razkril svoje ime.
Jaz sem postal pozoren na domnevo, da je pisec Srečolovec Anton Urbanc. Gre za mojega daljnega sorodnika in sem v stikih z njegovimi potomci, ki o svojem davno umrlem dedku bolj malo vedo. Zato sem hotel zanesljivo potrditi, da je res on Srečolovec. Najprej sem natančno prebral njegov spis o smrti starejše sestre. Ker je zapisal tudi datum tega nesrečnega dogodka, sem pogledal v knjigo umrlih v njegovi vasi. Nisem našel vpisa njene smrti, pa vendar pisec pravi, da je umrla doma (in ne v bolnici v mestu). Zato sem postal pozoren na njegov spis, ko piše o obisku zdravnika v Šmohorju /v Ziljski dolini/. Od doma do Šmohorja je (tako piše v spisu) hodil štiri ure, nazaj grede pa je za las ušel smrti, saj je zaradi močnega dežja in narasle Zilje takoj po njegovem prečkanju voda porušila most.
Psevdonim Srečolovec je uporabil Valentin Grafenauer
Vas Sv. Štefan je sicer približno 4 ure oddaljena od Šmohorja, tako da razdalja govori v prid Urbancu kot piscu. A zakaj bi rinil čez Ziljo? Tako trg (Šmohor) kot vas sta na levem bregu. Vsekakor sem se odločil, da bi se splačalo pregledati še knjige drugih župnij, ki so približno 4 ure hoda od Šmohorja ... in seveda na desnem bregu Zilje. Izkazalo se je, da je v župnije Blače/Vorderberg točno omenjenega dne umrla mladenka, kot navaja pisec Srečolovec. Njen mlajši brat, ki bi bil primeren za pisca, pa je bil (prepisano iz krstne knjige) Valentin Grafenauer (r. 1897). Vse kaže, da je bil on Srečolovec.
V prid te domneve govori tudi požar. Srečolovec je opisal, da je avgusta 1914 divjal hud požar, ki je v eni sami uri upepelil kar 27 hiš. Prav o istem požaru v vasi Blače je poročal tudi časopis. Iskanje tega članka je potekalo razmeroma preprosto. Slutil sem, da tak dogodek spada v časopis. V spletni iskalnik avstrijskih časopisov sem tako vnesel Vorderberg in pregledal samo časopise, ki so izšli poleti 1914.
Besede, enkrat izrečene ali zapisane, si poiščejo skrivna prebivališča
Od pravega požara se podajmo v svet domnev. Četudi bi kdo od nepoklicanih našel zvezek naših »ilegalcev« in ga zažgal, s tem ne bi mogel uničiti hrepenenja ter ljubezni do slovenstva, ki so ga izkazovali pisci. Listi bi se zvili, črnilo bi potemnelo in se razkadilo v zrak. Toda nekaj bi ostalo. Ne v pepelu, temveč v ljudeh.
Besede, enkrat izrečene ali zapisane, si poiščejo skrivna prebivališča. V spominu, v jeziku, v tihem vztrajanju tistih, ki jih nočejo pozabiti. In zato vprašanje ni, ali lahko rokopis zgori. Vprašanje je, ali še kdo nosi njegove, torej slovenske besede naprej. Veš, bralec, svoj dolg?
