Iustracija: Bojana Dimitrovska

Še dan prej smo razmišljali, ali naj izvedemo drugi birmanski vikend ali naj ga preložimo. Sam sem ravno še pravi čas smuknil v knjižnico in si priskrbel spodobno knjižno zalogo. Potem je na življenje legla epidemija.

Tudi naša paluba se je nemudoma izpraznila. Popustili smo vesla, se poskrili v kabine in se prepustili morju.

Naša Ladja odrešenih sicer nikoli ni na miru. Pridno veslamo. Vselej sicer ne optimalno. Včasih eni naprej, drugi nazaj. Kdaj drugič se vsi postavimo na eno stran, ladja pa se prične vrteti ... A večinoma plujemo proti predvidenemu obzorju. Zavzeto.

Tiste dni pa smo vesla popustili.

A nenadoma je na morju pričelo zelo pihati ... Močno je zavelo ... Ladja se je zazibala ...

Mimo naših najbolj pogumnih pastoralnih načrtov, mimo naših najdrznejših pričakovanj je Sveti Duh pričel velik misijon. Prvi trenutek smo bili precej zmedeni. Vsi, ki radi v rokah držimo zemljevide, kujemo načrte in analiziramo; vsi, ki – medtem ko Gospod spi – radi celo sami poprimemo za krmilo ... Bili smo zmedeni. Čemu naša vesla, zakaj ves dosedanji trud in kaj bo z nami jutri, če pa veter veje povsod?

Saj to, da veje, kjer hoče, smo sicer radi ponavljali, a očitno nismo mislili tako zelo zares. Pa zares veje, kjer hoče. In tam, kjer ga ne bi pričakovali. Kako zanimivo ga je bilo razbirati na časovnicah socialnih omrežij; v raznovrstni ustvarjalnosti; v iskanju poti do bližnjega in njegovega srca; v hrepenenju po stiku s stvarstvom. Življenjske modrosti, spoznanja in uvidi tolikih, ki za Svetega Duha še slišali niso, ki jih mi niti v najbolj optimističnih statistikah ne postavljamo med potnike Ladje odrešenih, pa so tako jasno ujeli v svoja jadra Duha.

Vedel sem, kaj moram. Pričeti razpenjati jadra, kaj pa. Tega nisem vedel zaradi kakega svojega vizionarstva, ampak zato, ker mi je jadro nekdo porinil v roke. …

Mitja Markovič

Celotno razmišljanje si lahko preberete v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje z naslovom K bistvu.