Po drugi svetovni vojni je Komunistična partija Jugoslavije poskušala ustvariti novo skupno identiteto in z »mehko« nacionalno gradnjo preoblikovati državo, kulturo, jezik in vsakdanje življenje. Toda v začetku šestdesetih let je sledil preobrat: ideja jugoslovanskega talilnega lonca je bila opuščena, posledice pa so sprožile nove narodne preporode pod socializmom.

Koncept integralnega jugoslovanstva, s katerim so zagovarjali enoten jugoslovanski narod

Jugoslovansko idejo so razvili iz ilirskega gibanja 19. stoletja, ki je poudarjalo kulturno in jezikovno sorodnost južnih Slovanov. V prvi polovici 20. stoletja so oblikovali koncept integralnega jugoslovanstva, s katerim so zagovarjali enoten jugoslovanski narod. Ta model pa je naletel na odpor zaradi močnih nacionalnih identitet (slovenske, hrvaške, srbske itd.).

Komunistična partija Jugoslavije je sprva podpirala pravico narodov do samoodločbe, v času druge svetovne vojne pa je razvila federalni model države. Po letu 1945 je poskušala uskladiti socialistično ideologijo z večnacionalno realnostjo države. Ni pa mogla preprečiti, da bi skozi nove narodne preporode kulturne, jezikovne in zgodovinske posebnosti ne dobivale večjega pomena. Jugoslovanstvo kot nadnacionalna identiteta je izgubljalo privlačnost.

Jugoslovanstvo je bilo predvsem politični projekt, ki ga je vodila partija

Čeprav se je del prebivalstva v sedemdesetih letih 20. stoletja vztrajno opredeljeval kot »Jugoslovani«, je avtor pokazal, da je bilo jugoslovanstvo predvsem politični projekt, ki ga je vodila partija, vendar ni nikoli v celoti zaživel kot spontana, množična identiteta. Jugoslovanstvo je tako ostalo ujeto med ideološko vizijo socialistične enotnosti in zgodovinsko trdovratnostjo nacionalnih identitet. Avtor je v knjigi združil pogled politike od zgoraj, odzive ljudi od spodaj in vlogo znanosti pri oblikovanju nacionalne politike.

Taktika KPJ pri reševanju nacionalnega vprašanja s socialistično revolucijo

Poglejmo podrobneje vsebino. Predzgodovina zamisli o jugoslovanstvu avtorju služi kot pregled v prvem poglavju od jugoslovanskega gibanja v 19. stoletju in prvi svetovni vojni do integralnega jugoslovanstva medvojnega obdobja in slovenskega upora proti jugoslovanstvu.

Drugi del tega poglavja je posvečen Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ) in njenemu stališču glede nacionalnega vprašanja v medvojnem obdobju in do konca druge svetovne vojne, temu, kateri so bili različni tokovi znotraj KPJ in kako se je splošna linija sredi tridesetih let premaknila s stališča o razbitju Jugoslavije na stališče o njeni ohranitvi. Dodaten poudarek je na drugi svetovni vojni in taktiki KPJ pri reševanju nacionalnega vprašanja s socialistično revolucijo.

Projekt mehke graditve jugoslovanskega naroda do poznih petdesetih let

Prvi del drugega poglavja je avtor posvetil prvim povojnim letom. Do leta 1948 je KPJ sledila stalinističnemu modelu reševanja mednacionalnih trenj v pripravi na zlitje narodov. V drugem razdelku se je osredinil na projekt mehke graditve jugoslovanskega naroda do poznih petdesetih let, ko je zaradi razhoda med Titom in Stalinom jugoslovansko vodstvo dejavno spodbujalo jugoslovansko narodnostno opredelitev z združitvijo srbskega in hrvaškega jezika, uvedbo kategorije »Jugoslovan – narodnostno neopredeljen« na popisu prebivalstva leta 1953, uvedbo jugoslovanskih meril v kulturnem smislu ter spremembo socialističnega in ustavnega sistema, da sta zaobšla republike.

Druga polovica 60. let, najbolj ključno obdobje za jugoslovansko nacionalno vprašanje

V tretjem poglavju je avtor prikazal preobrat v jugoslovanskem nacionalnem vprašanju s poudarkom na zatonu jugoslovanske narodnostne zamisli v šestdesetih letih. V prvem razdelku je spremljal premike znotraj ZKJ glede mednacionalnih odnosov, v drugem razdelku pa se je osredinil na znanstveno raven in njene spopade pri raziskovanju mednacionalnih odnosov na primeru Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) v Ljubljani in Instituta društvenih naroda (Inštituta družbenih ved – IDN) v Beogradu.

V tretjem razdelku je prikazal zaton narodnostnega jugoslovanstva na več primerih, vključno z odzivi javnosti, predvsem tistih, ki so trdili, da so po narodnosti Jugoslovani. Četrto poglavje je namenil drugi polovici šestdesetih let, ki je najbolj ključno obdobje za jugoslovansko nacionalno vprašanje. Na začetku poglavja je razpravljal o Komisiji za vprašanja mednarodnih in medrepubliških odnosov (KMMO) pri ZKJ. Komisija mu služi za vpogled v modus operandi ZKJ pri (raz)reševanju mednacionalnih odnosov. Na razpravah komisije so socialistično jugoslovanstvo razdelili v dve opredelitvi, državno in družbeno, ki jo je spodbujala partija, in narodnostno jugoslovanstvo, ki je bilo živo v majhnem delu prebivalstva. O narodnostnem jugoslovanstvu so spet razpravljali na IX. kongresu ZKJ leta 1969.

Partijsko izvajanje sistema nacionalnega ključa

Avtor se je v petem poglavju osredinil na jugoslovanske reforme v drugi polovici šestdesetih let. V teh štirih do petih letih se je izoblikoval jugoslovanski socialistični sistem v upanju, da se bo ustvaril celosten gospodarski sistem. Poleg gospodarskih vprašanj se je v poglavju osredinil na izvajanje sistema nacionalnega ključa, reformo Zbora narodov, enakopravnost jezikov in reformo Jugoslovanske ljudske armade. V tako ustvarjenem sistemu je bilo narodnostnim Jugoslovanom nemogoče najti prostor zase s pridobitvijo nacionalnih pravic.

Hrvaško gibanje maspok in čistke nad hrvaškimi »liberalci«

V šestem poglavju nas je seznanil s posledicami novo vzpostavljenega sistema. Po opustitvi zamisli o jugoslovanskem talilnem loncu je nastala praznina, nato pa je celoten jugoslovanski sistem začel temeljiti na nacionalnem načelu, kar je privedlo do več narodnih preporodov po Jugoslaviji, zlasti na Hrvaškem, v Črni gori, Sloveniji, Srbiji in BiH (Muslimani). Republiške intelektualne elite so se sredi šestdesetih let začele osredotočati na nacionalno vprašanje: Kaj je narod in kako se je izražal skozi zgodovino? Na Hrvaškem je to privedlo do gibanja maspok in čistk nad hrvaškimi »liberalci«, v Črni gori pa so v drugi polovici šestdesetih let potekale burne razprave o različnosti črnogorske od srbske kulture in jezika. Slovenski intelektualci so se osredinili na zgodovino in prihodnost svojega naroda, po drugi strani pa je Zveza komunistov BiH leta 1968 v celoti priznala Muslimane kot narod. Drugi del tega poglavja je avtor namenil gibanju maspok, to je procesu sprave med hrvaško zvezo komunistov in nacionalističnimi intelektualci.

Kaj naredi posameznika Jugoslovana

V zadnjem poglavje se je avtor knjige osredinil na jugoslovanstvo v povezavi s popisom prebivalstva leta 1971. Pri tem popisu so se pojavile žolčne razprave v zvezi s kategorijo Jugoslovanov. Tisti, ki so zagovarjali novo muslimansko narodnostno kategorijo, so videli grožnjo v jugoslovanski, ki so jo leta 1961 večinoma sestavljali Muslimani v BiH. Elite muslimanskega naroda so torej skušale jugoslovansko kategorijo odpraviti. V primeru debate o popisu Ivešić zagovarja tezo, da je obstajala posebna jugoslovanska javna sfera.

Drugi del poglavja je namenil znanstvenemu področju raziskovanja mednacionalnih odnosov po anketi srbskega časnika NIN iz leta 1969 o tem, kaj naredi posameznika Jugoslovana. Amaterska raziskava je ZKJ tako razjezila, da je poskušala vzpostaviti popoln nadzor nad raziskovalnim področjem.

Eden najnenavadnejših poskusov »grajenja naroda« v evropski zgodovini

Iz recenzije dr. Predraga J. Markovića: Projekt ustvarjanja Jugoslovanov je eden najnenavadnejših poskusov »grajenja naroda« v evropski zgodovini. Nikjer drugje v Evropi, razen do neke mere v Sovjetski zvezi, niso poskušali ustvariti skupne identitete iz tako velikega števila različnih etničnih skupin. Gre za doslej najcelovitejši prikaz in analizo fluidne nacionalne politike jugoslovanskih komunistov.

Iz recenzije ddr. Igorja Grdine: Knjiga je pomemben prispevek za razumevanje sodobnih dilem in identitetnih vprašanj v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije. Razkriva, kako so ideje o narodu, jeziku in skupnosti oblikovale in sočasno tudi majale – pa celo razbijale – skupno državo. S tem prispeva k širšemu razumevanju družbenih in zgodovinskih procesov, ki so vodili do razpada, ponekod pa tudi do ohranitve določene dediščine jugoslovanske identitete.

Tomaž Ivešić s knjigo Jugoslovanstvo. Foto: Bogomir Štefanič

Od leta 2020 je direktor Študijskega centra za narodno spravo

Tomaž Ivešić (roj. 1990 v Celju) je zgodovinar, ki je diplomiral iz zgodovine v Mariboru (2012) in magistriral v Ljubljani (2014). V študijskem letu 2015/16 se je izpopolnjeval na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, kjer je magistriral. Med 2016 in 2020 je bil doktorski raziskovalec na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah. Od oktobra 2020 je direktor Študijskega centra za narodno spravo. Je odgovorni urednik revije Dileme. Od leta 2022 je član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč. V letih 2022–2025 je vodil raziskovalni projekt o slovenskih katoliških intelektualcih in narodnostnem vprašanju (ARIS).

Od oktobra 2024 je dekan Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Raziskuje kulturno in intelektualno zgodovino, nacionalizme in institucije; leta 2024 je pri založbi Routledge izdal monografijo o jugoslovanskem komunizmu ter prejel več vidnih priznanj za znanstvene objave: ARIS – Odlični v znanosti 2022 in nagrada Estonskega inštituta za historični spomin za najboljše akademsko delo leta 2023. Njegova bibliografija šteje več kot dva ducata znanstvenih in strokovnih objav, prav toliko nastopov na konferencah in univerzah v tujini, dve samostojni znanstveni monografiji ter pet monografij v (so)urednikovanju.