Tomaž Kunaver se je rodil leta 1984 v Ljubljani. Leta 2010 je vstopil v semenišče Redemptoris Mater v Trstu (mesec pred tem je diplomiral iz računalništva in informatike). Leta 2018 so ga posvetili, prvo službo kot kaplan je opravljal pri sv. Ivanu. Leta 2025 je postal škofov vikar za slovensko govoreče vernike. Pet župnij upravlja v pastoralni enoti Breg.

Kakšna je bila vaša pot do duhovnika?

Moja pot do duhovništva je tesno povezana z neokatehumensko potjo, čeprav se je začela že prej. Že precej mlad sem razmišljal o tem, kam me Bog kliče, kaj je tisto, kar me bo izpolnilo. Več let sem o tem razmišljal. Ko sem imel 17 let, sem poslušal kateheze neokatehumenske poti in vstopil v skupnost. To je bilo zame ključno, deset let poti me je močno oblikovalo, tako v duhovnem kot človeškem smislu. Verjamem, da je odločitev za duhovništvo le odgovor na klic, ki pride od zgoraj, a ne gre le za neko odločitev, ampak prehojeno pot, ki te do tega privede. Po nekaj letih poti sem vstopil v center za poklice, kjer so nas mlade fante spremljali različni duhovniki in nam pomagali razločiti, kaj je Božja volja za naše življenje. Nekateri fantje so odkrili, da jih Bog kliče v zakon, drugi (trije fantje) pa smo videli, da nas Bog kliče v duhovništvo. Sem neizmerno hvaležen za dar neokatehumenske poti, saj bi se brez duhovnega vodstva težko odločil za ta korak. Na moji poti razločevanja me je Bog peljal preko raznih etap, med drugim sem se tri leta pred vstopom v semenišče tudi zaljubil in sem bil pripravljen odločiti se za krščanski zakon, vendar sem istočasno molil za to, da bi jasno videl, kaj je Božja volja, ne samo moja. In Bog je odgovoril in mi brez dvoma pokazal, kje me želi.

Župnijski upravitelj Tomaž Kunaver med nagovorom med odpečatenjen zvonov v zvoniku cerkve v Dolini pri Trstu (28. 4. 2024). Foto: Ivo Žajdela

Kje vse so bile vaše duhovniške postaje?

V dobrih sedmih letih duhovništva sem služboval v različnih župnijah v Trstu, kot kaplan in pomočnik. Moja prva župnija, kjer sem zamenjal kar štiri župnike, je Sv. Ivan (San Giovanni Decollato). Tu sem spoznal zelo lepo slovensko skupnost, ki me je čudovito sprejela in kjer sem (s premori) ostal do kakega tedna nazaj. Tu sem spoznal dinamiko zamejske skupnosti, ki je zelo različna od večinske skupnosti, tako italijanske (ki sem ji po posvečenju posvečal večino pastoralnega udejstvovanja) kot slovenske v Sloveniji. Kasneje sem pomagal slovenski skupnosti v Barkovljah, kjer sem nadomestil pokojnega Franca Vončino, ki je bil zadnji avtohtoni slovenski duhovnik na tržaškem. Poleg tega sem pomagal pri novem svetem Antonu v središču mesta Trst, neko krajše obdobje sem nadomeščal tudi župnika v Bazovici in Pesku. Zadnjih pet let sem živel in služboval pri sv. Jakobu kot kaplan. Istočasno pa sem zadnji dve leti opravljal službo župnijskega upravitelja v Dolini, kateri mi je škof nedavno pridružil še štiri druge župnije v Bregu, ki smo jih povezali v pastoralno enoto.

Župnijski upravitelj Tomaž Kunaver med nagovorom med odpečatenjen zvonov v zvoniku cerkve v Dolini pri Trstu (28. 4. 2024). Foto: Ivo Žajdela

Kako ste prišli v zamejstvo, v Trst?

Ko sem izrazil željo vstopiti v semenišče, da bi postal duhovnik, sem bil (na neokatehumenski poti) skupaj z drugimi približno 300 fanti s celega sveta poslan na »konvivenco« (duhovne vaje) v Porto san Giorgio v Italiji. Tam so nas zadnji večer izžrebali, nekatere pa določili, za razna semenišča (okoli sto semenišč) po svetu. Spomnim se, kako sem tam spoznal fanta iz Hrvaške, ki je bil že bogoslovec in je bil dodeljen semenišču na Guamu. Ko je pripovedoval svojo izkušnjo z Guama, sem pomislil: to bi bilo zame! Iti čim dlje od doma, da bi zares doživel izkušnjo misijona. Na koncu je imel Bog zame pripravljeno drugo pot: pristal sem v semenišču, ki se je odprlo prav tisto leto in je bilo najbližje mojemu domu, semenišče Redemptoris Mater v Trstu. Gospod me je čakal v Trstu, to zdaj razumem, tu je moj misijon.

Sodelovali ste pri razrešitvi problematike zvonjenja v Dolini. Kako je zdaj tam?

Pravzaprav sem v Dolino prišel, ko je bila zgodba z zvonovi že po vrhuncu in je v tistem času z zakonskega vidika problem reševal takratni zakonit zastopnik župnije mons. Ettore Malnati, tedanji škofov vikar. Veliko ljudi se je obrnilo name in mi povedalo svojo zgodbo. Iz vsega povedanega sem razumel, da problem pravzaprav ni toliko v zvonovih, ampak v odnosih med ljudmi. Če bi se že ob začetku konflikta usedli in pogovorili, sploh ne bi bilo zgodbe o zvonovih. Ena stran se je »bojevala« proti drugi in to je privedlo do zaostritve situacije. Zanimivo, da je zmeraj problem v odnosih, iz tu vse izvira. Zvonovi zdaj zvonijo po nekoliko prilagojenem urniku in ni problemov. Ljudje so razumeli, da je župnik na njihovi strani, ne proti njim in imamo čudovite odnose in lepo sodelujemo, tudi z ljudmi, ki niso blizu cerkvi.

Letos je mašo na Dragi na Opčinah daroval Tomaž Kunaver (14. 9. 2025). Foto: Ivo Žajdela

Tržaški škof vas je imenoval za škofovega vikarja za Slovence na Tržaškem. Kaj to pomeni, kakšno je vaše delo?

Tudi jaz še odkrivam, kaj to pomeni. Uradno sem postal škofov vikar pred dvema tednoma in sem komaj začel z delom. Službo škofovega vikarja za Slovence vidim kot nekakšen most med ljudmi in škofom. V Trstu imamo 24 župnij (od skupno 60 župnij), kjer se redno mašuje v slovenščini. Od tega 13 župnij velja za »slovene« (ki so del slovenskega dekanata sv. Jerneja) s pretežno slovensko pastoralo. Tako se slovenski verniki lahko zmeraj obrnejo na svojega vikarja, ki ima nekakšen panoramski pogled nad situacijo vseh župnij in lahko tudi koordinira različne pastoralne iniciative za slovenske vernike na ravni celotne škofije. Poleg tega škofov vikar nadomešča škofa ob različnih priložnostih, ko škof ne more biti navzoč (birme, župnijski prazniki). Drug vidik pa je tudi povezovanje duhovnikov in implementacija raznih iniciativ, ki prihajajo »od zgoraj«.

Slovenskih duhovnikov na Tržaškem je zelo malo. Kaj vse to pomeni?

Moji predhodniki so mi povedali, da je Duhovska zveza (zveza slovenskih duhovnikov na tržaškem) pred nekaj desetletji štela okoli 30 slovenskih duhovnikov. Danes nas je ostalo deset (od tega kar šest salezijancev). Vsem nam je skupno, da smo prišli od zunaj, v glavnem iz Slovenije. Imamo pa med nami tudi Romuna, Poljaka, Hrvata ... Več italijanskih duhovnikov se je tudi naučilo maševati po slovensko, nekateri celo preberejo homilijo v slovenščini. Brez njihove pomoči ne bi mogli zagotoviti slovenske maše v vseh župnijah, kjer obstaja slovenska skupnost. Zavedamo se, da bomo mogli v prihodnosti racionalizirati naše sile in združevati župnije. Duhovniki se namreč staramo (trije so starejši od 80 let, kmalu se jim bo pridružil še četrti), mladih ni. Tudi sam se včasih sprašujem, kakšen načrt ima Bog z našo cerkvijo. Vem pa, da ga ima – in gremo naprej in naredimo, kar lahko.

Letos je mašo na Dragi na Opčinah daroval Tomaž Kunaver (14. 9. 2025). Foto: Ivo Žajdela

Vaša predhodnika na Tržaškem sta bila tudi Ukmar in Jakomin. Njuna duhovna dediščina je velika.

Tako je, gospoda Jakomina se še spominjam, čeprav se nisva osebno poznala. Zapustil nas je v času, ko sem še obiskoval bogoslovje. Ljudje so mi o njem prav lepo govorili. Je bil zelo pomembna figura, ne samo v Škednju, nasploh med slovenskimi duhovniki. Imel je močan, pravi primorski značaj. Ljudje so ga zelo spoštovali. Jakoba Ukmarja pa so ljudje že ob smrti imeli za svetnika. Trenutno je v postopku za beatifikacijo. Moji župljani so mi povedali o dogodku, ko so šli pred mnogimi leti v San Giovanni Rotondo na obisk k patru Piju in jim je ta rekel: »Kaj hodite iz Trsta k meni, če imate v Trstu Ukmarja?« S tem je hotel povedati, da imamo tukaj svetnika. Lepo bi bilo, če bi ga Cerkev tudi uradno en dan prepoznala kot takega.

Tomaž Kunaver za slovenske vernike na Tržaškem pomeni možnost, da v slovenščini obhajajo maše ...

Ana Fajdiga, katehistinja, pripravlja otroke na birmo v župniji sv. Ivana. Z možem vsako leto pripravljajo poletni tabor za mladino v Žabnicah. Uči religijo v šoli. Skupaj pripravljajo razne pastoralne iniciative za slovensko mladino na Tržaškem, izlete (po božiču gredo gledat jaslice v Ljubljano, šli so v Gradež in na Barbano.

Pove, da Tomaž Kunaver za slovenske vernike na Tržaškem pomeni možnost, da v slovenščini obhajajo maše, prejemajo zakramente, poglabljajo versko znanje, vzgajajo otroke in mladino ter jih pripravljajo na zakramente, se pogovarjajo o težavah pri sprejemanju Božje volje, se družijo ob pomembnih trenutkih – veselih ali žalostnih.

Slovenci na Tržaškem močno občutimo pomanjkanje duhovnikov

»Vse to bi sicer lahko naredili tudi v italijanščini, a se o duhovnih, notranjih zadevah najbolje izražamo v materinščini. Žal tudi Slovenci na Tržaškem močno občutimo pomanjkanje duhovnikov in je zato Tomaž pravi dar božje Previdnosti.

Njegovo poslanstvo kot škofov vikar za Slovence na Tržaškem bo zagotovo povezovanje dveh realnosti, saj Slovenci skupaj z Italijani spadamo v družino vernikov tržaške škofije. Povezuje nas s krajevnim škofom, predstavlja mu stanje, želje, potrebe in težave Slovencev na Tržaškem. Povezuje Slovence med seboj in z italijansko govorečim delom tržaške Cerkve; obenem pa nas spomni, da smo tudi mi del nje in je prav, da se vključujemo v njene dejavnosti. Veliko pripomore k temu, da nas spoznavajo in sprejemajo kot živ, dejaven del krajevne Cerkve.

1/5