V drugi knjigi (665 strani) Toneta Partljiča po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca spet srečamo na Strojni – z mejo za hrbtom in vsem, kar ljubi, na drugi strani. Za njim bo prišel kovček z rokopisom Doberdoba, ki ga pred izdajo čaka razburljiva usoda. Pričelo se je dolgo obdobje ilegalnega življenja med Dunajem, Berlinom in Parizom, vedno z mislijo na Micko, hčerki in mater za Uršljo, z lažnim potnim listom v žepu. Na slavnem kongresu Kominterne v Moskvi leta 1935 je segel v roko Stalinu, toda iluzija o idealni Rusiji je počasi razpadala.

Lenin: »Samo vi, samo vi lahko združeni rešite svet pred katastrofami ...«

Partljičev opis tega kongresa, kjer so uveljavili novo strategijo Kominterne, to je Stalinovih komunistov, politiko ljudskih front, je zelo objektiven opis stanja v Stalinovi Sovjetski zvezi. Na eni strani komunistične elite, ki živijo v obilju, na drugi ostalo prebivalstvo, ki živi v strahu in lakoti.

Še pred začetkom kongresa so jih gnali na ogled balzamiranega Lenina, kjer je Partljič dodal njegove besede: »Samo vi, samo vi lahko združeni rešite svet pred katastrofami, samo vi, združeni proletarci, lahko zagotovite mir, enakost in blagostanje za vse; bodite delovni, pošteni, dobri, zvesti komunističnemu idealu in misiji ...« Okoli Voranca pa nadzor s »spremljevalci«, strah, lakota ...

Ljudstvo je največje bogastvo v socializmu, zato ga je treba nadzirati

Ker se je Voranc najbolj zanimal za kmetijstvo, je pri tej temi Partljič dodal naslednje Leninove besede: »Sovjetska oblast in elektrifikacija vse dežele – to je komunizem. Partija ima zmeraj prav. Partija se nikoli ne moti. Ljudstvo je največje bogastvo v socializmu, zato ga je treba nadzirati. Je namreč verjetno, da je marsikateri človek sovražnik tega idealnega sistema. Zato so od časa do časa potrebne masovne čistke sovražnikov, aktivnih ali potencialnih. Onkraj meja je Sovjetska zveza obkrožena s samimi sovražniki. Živela svetovna socialistična revolucija!«

Vorančevo vračanje iz Moskve v Pariz je opisal z naslednjimi besedami: »Ko se je s hitrim vlakom vozil nazaj v Pariz, ni sedel ob oknu. Vračal se je povsem drugačen, kakor se je vozil v Moskvo.«

Odkril je, da novi čas ni naklonjen starim komunistom

V Parizu je postal desna roka Josipa Broza, vendar je kmalu odkril, da novi čas ni naklonjen starim komunistom. Vojna leta s taboriščno izkušnjo so mu znova zlomila dušo. Iz Mauthausna se je vrnil z besedami: »Sem videl, da je človek zver, o zvereh pa ne bom pisal ...« A vseeno ni nehal pisati. Partljič je s humorjem, občasno ironijo in toplino zaokrožil romaneskni portret zavednega Korošca, ki je pred prezgodnjim koncem svojega življenja še dočakal, da so v Kotljah zasvetile električne luči.

Dali bi ga umoriti, kot so Aleša Stanovnika in Stanka Vuka

Prežihov Voranc je v 30. letih 20. stoletja živel in deloval kot visok aktivist Stalinove Kominterne v tujini, od Dunaja, Berlina, Prage do Pariza. Tudi iz te knjige se ves čas vidi, kako je Kominterna oziroma Stalin za njo z visokimi vsotami denarja plačevala delovanje komunističnih aktivistov po Evropi, kjer so širili leninistično ideologijo komunizma. Za ta Stalinov komunistični imperializem je bilo na razpolago veliko denarja, doma pa je prebivalstvo umiralo od lakote.

Ko se je moral Voranc umakniti iz Pariza v Slovenijo, so mu komunisti omogočili stanovanja na širšem območju Ljubljane. Kidrič in Kardelj sta ga sicer držala stran od visoke »politike«, saj jima je bilo jasno, da se ne bi strinjal z njuno »politiko« sistematičnega odstranjevanja (ubijanja) drugače mislečih Slovencev. Dali bi ga umoriti, kot so Aleša Stanovnika leta 1942 in Stanka Vuka leta 1944.

Dali so mu premoženje, ki so ga pred tem pokradli ljudem

Tudi po vojni, ko je prišel iz nemškega taborišča, so formalno sicer lepo poskrbeli zanj, pri tem pa so nadaljevali s svojo »politiko« distanciranja, dali so mu le nekaj nepomembnih funkcij.

Po prihodu v Ljubljano so ga nastanili v ukradenem stanovanju na Komenskega ulici in ga oblekli v ukradene obleke. Nato so mu nad Kotljami podarili lepo domačijo, ki so jo prav tako ukradli lastniku. Dobil jo je iz »splošnega ljudskega premoženja« (to je iz komunističnega sklada ukradenega premoženja; »ljudski« v izrazu seveda pomeni komunistični). Postal je lastnik Časove hiše nad Kotljami, potem ko »je postala« (značilni trpnik) »splošna državna imovina«. Vilija Časa so, tako kot mnoge, razglasili za sodelavca Nemcev in mu s tem odvzeli hišo. O vsem tem Partljič piše, vendar z manj jasnim besednjakom.

Tone Partljič, Voranc, druga knjiga – info

Vladka Tucovič Sturman, Dve novi knjigi o Prežihovem Vorancu, Tone Partljič, Novi glas, 1. 10. 2026Silvija Borovnik, Znani neznani Prežihov Voranc, Jezik in slovstvo, št. 3–4, 2010

Neznani znani Prežihov Voranc, zbornik, Občina Ravne na Koroškem, 2026

Postal je izvrsten romanopisec

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v 60. letih 20. stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali tudi širše po Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane. Postal je izvrsten romanopisec (Nebesa pod Pohorjem, Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil, Pesnica, Ljudje z Otoka, Strnišča, Veter z vzhoda, Pesniški dvor).