Svoj pogled na tragični dogodek, ki je vzel življenje priljubljenemu Novomeščanu, so za bralce spletne Družine razgrnili: Mitja Bulič, župnik župnije Novo mesto – sv. Janez in Prečna, kjer leži eno največjih romskih naselij v Sloveniji, redovnica Emanuela Žerdin iz Krškega in Anton Gnidovec, župnik v Vinici.

Mitja Bulič, župnik župnije Novo mesto – sv. Janez in Prečna: En sam udarec je ranil toliko ljudi!

Novica o smrti očeta, ki je nič hudega sluteč prišel po sina, nas je vse presunila. To se vidi po odzivu na družbenih omrežjih in tudi v živo. Prižgane svečke in množica, zbrana na Glavnem trgu Novega mesta, glasno govorijo.

Glasno pa je spregovoril tudi smrtonosni udarec. Povedal je več, kot želimo slišati. Povedal je, da so si odgovorni predolgo zatiskali oči in ušesa. Ta udarec je povedal, da smo ujetniki manjšine, ki si lahko nemoteno vzame pravico v svoje roke. Ta udarec je g. Aleša ubil, nas pa je zelo ranil. To je bil udarec v obraz nam vsem.

Duhovnik Mitja Bulič ima po očetu romsko poreklo. FOTO: Robert Kokol

In ta udarec bo pustil sledi. Najbolj v družini, ki se je morala posloviti od očeta, moža, sorodnika, ... Pustil bo sledi v Novem mestu. Kot župnik župnij Novo mesto sv. Janez in Prečna sem novico sprejel z veliko bolečino. Najprej zato, ker poznam pokojnikove sorodnike in čutim njihovo izgubo. Drugič pa zato, ker je eno največjih romskih naselij v moji župniji. Ker smo dnevno izpostavljeni streljanju z močnim orožjem. Ker je ogromno tatvin. Ker so praznovanja tako glasna, da motijo pogrebe, mir, počitek, normalno življenje okoliških ljudi. Ker se to dogaja vsak dan.

Udarec pa bodo čutili tudi Romi, ki si želijo presegati vse našteto. Ki bi radi ustvarili novo življenje in se vključili med nas. To je udarec tudi zanje, saj bodo nezaupanje, jeza in obup na naši strani znova postavili ovire njihovim naporom.

Ta udarec je povedal, da smo ujetniki manjšine, ki si lahko nemoteno vzame pravico v svoje roke.

En sam udarec je ranil toliko ljudi! A prepričan sem, da je bil udarec tako močan, da se bo marsikaj vendarle spremenilo. Ne na hitro, ne površinsko! K temu niti ne smemo stremeti. Naj se sprememba zgodi znotraj srca, v duši, v naših odnosih, v prihodnosti. Naj ta trenutna stiska rodi obilen blagoslov za vse nas. V cerkvah tolikokrat govorimo, da smo pred Bogom vsi enaki. Je to pretežko pričakovati od države? Je res nemogoče, da bi bilo naše življenje enako vredno kot življenje drugih? A res naša lastnina ni enako vredna kot lastnina drugih? Ali je naša pravica do varnega sprehoda res manjša? Je res preveč, če pričakujemo, da bomo pred roko pravice vsi enaki?

S. Emanuela Žerdin FBS, redovnica v Krškem: Slovenske zastave niso še nikoli tako žalostno plapolale

Zgodilo se je, česar smo se bali. Moral je umreti mlad mož in oče pred očmi svojega otroka, da se je resno vzelo dolgotrajne probleme z nasilno skupino Romov. Ob takih dogodkih me prevzame globoka žalost, ki izvabi solze na oči. Le zakaj imajo vladajoči v naši ljubljeni domovini tako malo posluha za probleme malih ljudi, ki ne sedijo v bogatih pisarnah in se ne oglašajo po vseh mogočih medijih in profilih? Zakaj se na nek način prezira krik ljudi, ki imajo že vrsto let težave in se množi strah od romskih nasilnežev? Zakaj se ne posluša tistih, ki so na terenu, zakaj se oblast ponaša z ne vem koliko sprejetimi zakoni, a ne more priti na ogroženo področje ter slišati in verjeti to, kar navadni občani povedo?

Redovnica Emanuela Žerdin. FOTO: Jože Potrpin

Z romsko populacijo že vrsto let živimo tudi v našem samostanu v Krškem, saj prihajajo k nam po pomoč in jo zmeraj dobijo, vse kar lahko damo, razen denarja. Naši dobri sosedje so nas, sestre, opozorili, naj bomo oprezne in ne zaupamo vsakemu, saj mnogi ta čas, ko žene sprejemajo pomoč pred našimi vrati, opazujejo hiše in posestva v okolici.

Doma sem iz Prekmurja, kjer smo že od otroštva živeli z Romi v sožitju. Že pred 50 leti smo imeli učitelja, ki se je ukvarjal posebej z romskimi otroki. Tam imajo Romi kapelico sredi svojega naselja, svoje »proščenje«, a na jubilej pokojnega črenšovskega župnika so prišli s kočijo in mu v zahvalo zapeli in zaplesali v svojih pisanih značilnih oblačilih. Tam se jih nikoli nismo bali!

A danes mi otroci pri verouku potožijo, da rajši ne govorijo pred sošolci, da hodijo k verouku, ker se potem Romi in pripadniki drugih narodnosti iz njih norčujejo. Poznam okoliške kmete, ki so nam s solzami v očeh pripovedovali, kolikokrat so jim ukradli pridelke, ki so jih pridobili s svojimi rokami, znojem in srcem, a potem pride nekdo in jih bahavo pobere in se še norčuje iz njih. Kdo jih bo slišal? Komu naj povedo o teh nočnih pohodih, ko pa se ne splača, saj ni kaznovanja? Posebej med mladimi Romi se je zelo razširilo nasilje, saj jih niti v šoli niti zunaj šole ne sme nihče kaznovati.

Naša 90-letna sestra je glasno zajokala, ko smo ji prebrale pretresljivo novico iz medijev. To se ne bi smelo zgoditi! To se ne sme več zgoditi!

Kristjani smo odprti do vseh narodnosti in ver, saj v naši skupnosti živimo sestre treh narodnosti in naši sosedje so muslimanske vere. Vendar je treba povedati, da so meje, ki jih ne sme nihče prestopiti. Sama sem se bala, da bo prišlo do tragedije in se bodo šele takrat zganili ljudje v uradih. Na žalost je do tega prišlo. A to je daleč previsoka cena! Za pokojnega očeta Aleša smo v naši skupnosti molile sestre takoj ob novici o nasilni smrti in še molimo, saj je naša 90-letna sestra glasno zajokala, ko smo ji prebrale pretresljivo novico iz medijev. To se ne bi smelo zgoditi! To se ne sme več zgoditi!

Solznih oči smo spremljale dogajanje na shodu v Novem mestu. Zdelo se je, da slovenske zastave niso še nikoli tako žalostne plapolale v večerni zarji! Pretreslo me je, ko so ljudje vztrajali zunaj na trgu in poslušali govore vseh prisotnih. Žal mi je bilo le, da predsednik vlade ni vzdržal do konca, ampak je le deset minut pred koncem seje vstal in odšel, brez pozdrava, brez slovesa …

Kot svetoletni romarji upanja stopajmo naprej brez strahu in zaupno pričakujmo novo nebo in novo zemljo, v katerem bodo premagane sile zla in se bo za vselej razodela Božja slava.

Kako naprej? Če bodo visoko doneče obljubljene zakone spet pisali le strokovnjaki iz toplih uradov brez prisotnosti glasu ranjenega ljudstva, sem prepričana, da bodo tudi ti zakoni, kot mnogi drugi, klavrno propadli. Če pa bo upoštevano to, kar so povedali ljudje s terena, če bo dovolj posluha za domačine, potem bo to dobro tudi za romsko skupnost.

Kristjani smo povabljeni, da v prvi vrsti molimo, naj Sveti Duh s svojimi darovi razsvetli vse, ki tukaj živimo, da najdemo pot za sožitje brez nasilja, v spoštovanju do zakonov, ki za vse veljajo enako. In – da ne obupamo! Kot svetoletni romarji upanja stopajmo naprej brez strahu in zaupno pričakujmo novo nebo in novo zemljo, v katerem bodo premagane sile zla in se bo za vselej razodela Božja slava.

Anton Gnidovec, župnik v Vinici: Veliko misijonarjev smo poslali po svetu, med Rome nobenega zares

Nasilna smrt družinskega očeta v Novem mestu nas je zelo pretresla in vzbudila vihar besed, misli in čustev. Ljudje smo upravičeno ogorčeni nad oblastniki. Večletno opozarjanje, kako kritične so razmere, niso zalegle. Predlogi županov s področja Jugovzhodne Slovenije so bili vsakokrat zavrnjeni, čeprav so bili modri. Škoda. V naravi stvari je namreč, da dobrohotnim ljudem Bog in zdrava pamet pokažeta pot rešitve. Tukaj pa je šlo za načrtno zametanje prošenj državljanov, dokler ni padla smrtna žrtev.

Anton Gnidovec je župnik v Vinici v Beli krajini. FOTO: Bogomir Štefanič

Kot duhovnik razmišljam tudi o teoloških in bibličnih razsežnostih dogodka. Na misel mi prihaja stoletna modrost naših staršev, ki so nas lepo, a tudi trdo vzgajali. Namerna škoda je bila strogo kaznovana. Ko še nismo bili polnoletni, so nas pustili v svet z besedami: »Dali smo vam poštenje in delovne navade. To je vse.« Koliko je danes mladih Romov in neromov, ki te sreče nimajo in so zato lahek plen odvisnosti in ideologij! Vsak zdrav človek se mora preživljati s svojim delom. To bi moral biti zakon. Brezdelje rodi slabe misli, pošteno delo pa zadovoljnost in spoštovanje.

Koliko praznih reči morajo danes slišati mladi, nikoli pa ne bodo slišali prilike o izgubljenem sinu ali o ljuljki in pšenici, kjer so podani vzroki in rešitve novomeških dogodkov. Nikoli ne bodo prebrali Psalma 1: »Blagor človeku, ki ljubi Gospoda, on je kakor drevo zasajeno ob vodi …« Smilijo se nam, kajti brez vere v Boga nimajo odgovorov na osnovna bivanjska vprašanja.

Brezdelje rodi slabe misli, pošteno delo pa zadovoljnost in spoštovanje.

Kdo je človek? Kaj je smisel našega življenja? Kakšno je poslanstvo moža in žene? Kaj je po smrti? Vse to postane jasno šele z vero v Boga. »V tvoji luči, Gospod, nam vse postaja svetlo« (prim. Ps 36). Veliko je vzrokov, zakaj je tako, korenina vseh pa je v tem, da smo iz osebnega, družinskega in družbenega življenja odslovili Boga.

Kar zadeva Rome, pa mora tudi Cerkev obžalovati nekaj dejstev. Veliko misijonarjev smo poslali po svetu, med Rome nobenega zares in še tistim duhovnikom, ki so jim želeli posvetiti svoje življenje, smo bolj kot ne branili.