Na goriškem, med Batujami in Selom stoji kamnoseška delavnica Vojka Mužine. Iz ogromnih kamnitih gmot primorski kamnosek že pol stoletja izvablja oblike, ki vabijo k presežnemu: od oltarjev, ambonov in tabernakljev, do nagrobnikov, kaminov in vsakdanjih uporabnih predmetov. »Tako kot sam že pol stoletja brusim in pilim kamen, tako je Gospod s preizkušnjami pilil in oblikoval mene,« pravi 77-letnik, ki je v zadnjem desetletju tragično izgubil sina in hčerko. Zanju nagrobnikov ni mogel izklesati. "Pretežko," je edina beseda, ki jo premore. pa vendar krepak Primorec tudi še pri 77. letih vodi kamnoseško delavnico z deset zaposlenimi kamnoseki. »Moč mi daje M-O-Č – molitev, obhajilo, čistost,« pove z mehkim glasom in hrapavo desnico položi na srčno stran: »Ko mi je najtežje, je Gospod najbolj blizu.« (Vojko Možina je predstavljen v novi Družini v rubriki Osebno)

Vojko Možina je pred pol stoletja začel obdelovati kraški kamen, iz Lipice, Repna in Nabrežine, skozi leta je odkrival skrivnost drugih kamnin; danes je v njegovi delanici prek 40 vrst marmorja in granita: od italijanskih, grških, makedonskih, dalmatinskih ... Fotografije : Tatjana Splichal

Kovaško delavnico spremenil v kamnoseško

Vojko Mužina je začel s kamnoseštvom v očetovi kovaški delavnici. Ni ga očaral ogenj, s katerim je oče prežarjal in gnetel kovine ter s tem služil kruh za sedemčlansko družino. Izbral si je sicer zidarski poklic, a ga tudi ta ni veselil, zato je, ko so odprli mejo z Italijo, odšel na delo k znanemu goriškemu kamnoseku Valentinu Perissuttiju. »V kamen sem se zaljubil. Tako skrivnosten je, vsak kos zahteva spoštovanje,« pravi. Oče je opazil sinovo vnemo. »Dobro, če boš ti delal bolje kot jaz, naj bo delavnica tvoja,« mu je rekel. V skromni in majhni kovačiji so začeli nastajati Vojkovi prvi izdelki. /…/ Glas o kamnoseku iz Sel se je širil, naročila so prihajala, dela mu ni manjkalo. Streljaj od očetove domačije si je postavil novo delavnico, zaposloval delavce in za kamnoseštvo navdušil tudi svoje otroke.

Da bi kamen spregovoril

»Sprva je bilo največ naročil za nagrobnike in razno opremo za domove,« se spominja. »Ko pa so po drugem vatikanskem koncilu tudi po slovenskih cerkvah začeli postavljati nove kamnite oltarje, obrnjene proti ljudstvu, je bil to zame nov izziv.« K njemu so začeli prihajati duhovniki in arhitekti s svojimi načrti, vedno si je pred začetkom klesanja ogledal cerkev, za katero je bil oltar namenjen. V pol stoletja je naredil prek 70 oltarjev, tako rekoč po vsej Sloveniji in zamejstvu. Po primorskih pokopališčih pa je stotine nagrobnikov, ki so jih izklesali v Mužinovi delavnici. »K nam prihajajo žalujoči, govorijo o dragih ljudeh, ki so jih izgubili, poslušam njihovo stisko,« s tresočim glasom pove krepak Primorec.

Na grobu sina in hčere
Odkar je pred osmimi leti v prometni nesreči izgubil sina, svojega »naslednika«, pred dobrim letom pa še hčer, ki je, kot pravi, »štiri leta svetniško umirala za rakom«, naročnikom nagrobnikov prisluhne še z večjo občutljivostjo. »Žena Mirjam in duhovniki prijatelji mi pravijo, da ne smem vsak dan na oba groba, češ da zdaj nista več najina, imata drugega Očeta. Pa vendar grem – najprej k enemu in nato še k drugemu. Tam se z njima pomenim vse, potem je lažje.«
Čeprav bi se 77-letnik lahko že zdavnaj upokojil, še danes vodi in spremlja utrip v delavnici, kjer so med desetimi zaposlenimi tudi njegov sin, vnuk in zet. »Srečen sem, ko vidim, da se bo delo nadaljevalo tudi, ko me ne bo več,« vedro pove in ponovi besede kiparja Franceta Goršeta, ki ga je obiskal v Svečah na Koroškem, ko je imel že čez 90 let: »Božji dolžnik sem. Bog me je tako obdaril s talenti, da dokler mi zdravje služi, sem dolžan delati.«

Več o kamnoseštvu Vojka Možine v novi tiskani Družini (štev. 44/2020).

Kamnosek Vojko Mužina s sinom in vnukom (fotografije Tatjana Splichal)