Dolgoletni župnik v Doberdobu Ambrož Kodelja je bralcem Družine dobro znan. Najprej kot vnet podpornik našega tednika, pa pisec pisem bralcev, spoznali smo ga v reportaži o njegovi zamejski župniji in posebej v pogovoru, dopisniki se redno oglašajo z novicami iz njegove župnije. Piše blog, je sodelavec še drugih časopisov in revij, izdaja knjige, prireja koncerte, blizu mu je slikarstvo, rad seže po dobri knjigi … Tokrat pa se cenjeni zamejski duhovnik predstavlja tudi kot pesnik. Vendar, kot sam pravi, »s tem prgiščem besed, ki sem jih natrosil, se nimam ne za pesnika, še manj za literata. To so moji osebni utrinki, ki so se znašli v tisku predvsem po zaslugi prijatelja Jurija Paljka.«

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Gospod Ambrož, prav 5. junija lansko leto, ko ste praznovali svoj 80. rojstni dan, je izšla tudi knjiga vaših pesmi Koraki … Kakšna »mera« (oznaka) so za 80-letnika »koraki«? Kakšna je vez med vašo knjigo in visokim življenjskim jubilejem?

Po ovinkih sem zvedel, da naši župljani nekaj pripravljajo za mojo okroglo obletnico. Pri pospravljanju sem odkril nekaj popisanih lističev. To je slučajno videl prijatelj, ki je bil na obisku, in rekel: »To izdaj, da svojim nekaj daš!« Tako je knjižica nastala niti ne po moji zaslugi. Spremno besedo je napisal Peter Kovačič, moj stari znanec, »popeglala« pa jo je Ivanka Šircelj Žnidaršič. Kako je knjižica sprejeta? Koliko je razumljiva? Kaj o njej mislijo? To mi je nepoznano.



Nekaj časa po izdaji knjižice sem dobil elektronsko pošto s sledečo vsebino: »Dragi mojster! Rož Vam ne pošiljam, ker je z njimi samo delo, steklenice tudi ne, prejmite to, kar je v priponki. Vaša hvaležna vajenka Jolka.« Nekaj časa gledam, kaj je sedaj to, potem odprem in pred menoj so bili Koraki, prevedeni v italijanščino. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel »v akcijo« in tako je prišlo do druge, dvojezične izdaje. Če vam kdo kaj prevede, kot je to meni naredila naša Jolka Milič, ki ima za seboj nad sto tisoč prevedenih verzov, verjetno rekord v Sloveniji, vam ne preostane drugega, kot da pohitite … Dvojezični Koraki mi bodo prišli prav letos za naše martinovo.

Ali bi prosim na kratko predstavili stopinje svojega življenja in duhovništva? Pred tremi leti ste bili zlatomašnik …

Otroštvo sem preživljal v mali vasici pri Plaveh – Zagori v Soški dolini. Spadamo pod župnijo Deskle. Imeli smo majhno gorsko kmetijo in nismo živeli v izobilju. Veliko je bilo fizičnega dela, bili pa smo s tem, kar smo imeli, zadovoljni in srečni. Imam še sestro Aleksandro. Ker sem se odločil za bogoslovje – za socializem neproduktiven poklic, so doma imeli zaradi tega veliko težav. Ko danes gledam na ta čas, vidim Božjo roko, ki je bedela nad našim domom ... Zelo sem hvaležen domačim, da so pravilno šli mimo takšnih in drugačnih ponudb, ki so jim bile ponujane, da niso klonili in so me podpirali na duhovniški poti in z Božjo pomočjo prebrodili vse, kar se je z njimi v tistem času dogajalo. O tem nerad govorim, ostaja na ta čas zelo grenak spomin.

Kako je biti duhovnik v zamejstvu danes?

Z razliko od duhovnika v Sloveniji je duhovnikovo delo tu v zamejstvu še posebej povezano z ohranjanjem slovenstva. Doberdob je zadnja slovenska župnija na zahodnem delu slovenstva. Tega se kot duhovnik in Slovenec zavedam.

Kulturno življenje je pri nas zelo razvejano, bodisi po naših slovenskih vaseh kot tudi v mestih.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.