FOTO: Vatican Media

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa je v sklopu adventnih pridig minuli konec tedna papežu in predstavnikom rimske kurije predstavil še tretjo in zadnjo pridigo o tretji od večnih resnic z naslovom: »Prišel je, da bi prebival med nami«. Kardinal Cantalamessa je svoja adventna premišljevanja tokrat naslovil: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti,« (Ps 90,12).

Papeški pridigar je zadnje adventno premišljevanje začel z žalostnim klicem Janeza Krstnika, ki smo ga slišali v evangeliju 3. adventne nedelje: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate.« »Malovernost«, ki jo je Jezus očital apostolom, lahko očita tudi nam, saj pogosto pozabimo, da je ves čas z nami in nas ljubi.

Ponižnost je ključ za razumevanje učlovečenja

Božični praznik je po besedah kardinala Cantalamesse priložnost, da se znova zavemo nenehne Božje navzočnosti v svojem življenju. Božji Sin je prišel na zemljo in Bog ne more propasti. Bog je ves čas z nami, na strani človeka, svojega prijatelja in zaveznika proti silam zla. Božje učlovečenje bomo lažje sprejeli, če bomo po zgledu sv. Avguština »odložili ošabnost in sprejeli Božjo ponižnost«. Ponižnost je namreč ključ za razumevanje učlovečenja: »Božič je praznik Božje ponižnosti. Da bi ga obhajali v duhu in resnici, moramo postati majhni, kakor se je treba skloniti, da skozi ozka vrata vstopimo v Baziliko Jezusovega rojstva v Betlehemu.«

Kot je v nagovoru pojasnil papeški pridigar, je običajno lažje verovati nečemu velikemu in božanskemu, kadar se to kaže v neopredeljeni prihodnosti, težje pa je, če moramo reči: »Tukaj je!« Hitro namreč zaidemo v skušnjavo, da se nam tista stvar ne zdi dovolj dobra. Janez Krstnik tej skušnjavi ni podlegel in je v Jezusu prepoznal živega Boga: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate!« (Jn 1,26). Vzpostavil je novo preroštvo, ki po kardinalovih besedah ni v prihodnjem odrešenju, ampak v razodevanju Kristusove navzočnosti v zgodovini. Kristus v zgodovini ni navzoč samo zaradi tega, ker se o njem nenehno piše in govori, ampak ker je vstal in živi po Duhu, ne samo po namenu, ampak dejansko. In tukaj se začne evangelizacija.

Če Kristusa nismo nikoli srečali v svojem srcu, ga ne bomo srečali nikjer drugje

Ni pa pomembno zgolj vedeti, da je Bog postal človek, ampak je tudi pomembno, da vemo, kakšen človek je postal. Učlovečil se je v podobi služabnika, reveža, »pod podobo tistih, ki trpijo«. Reveži so »Kristusovi«, pa ne zato, ker to pravijo sami, temveč zato, ker je Kristus razglasil, da pripadajo njemu, razglasil jih je za svoje telo. To pa ne pomeni, da je dovolj, če smo revni in lačni, da bi samodejno vstopili v dokončno Božje kraljestvo.

Epidemija bi z omejitvami, ki jih postavlja javnemu bogoslužju in obiskovanju cerkva, lahko mnogim ponudila priložnost, da bi spoznali, kako Boga ne odkrijemo samo v cerkvi, ampak Ga lahko častimo tudi »v duhu in resnici« in se družimo z Jezusom tudi, ko smo zaprti v hiši ali v svoji sobi. Kristjan se ne bo mogel nikdar odpovedati evharistiji in občestvu, ko pa nam to prepreči višja sila, ne sme misliti, da je njegovo krščansko življenje prekinjeno. Če Kristusa nismo nikoli srečali v svojem srcu, ga ne bomo srečali nikjer drugje.