Status svete knjige je Svetemu pismu kajpak prinesel marsikaj dobrega, vendar je v zgodovini zaradi njega včasih trpela prav omenjena tridimenzionalnost njegovih likov. Iz klenih mož in žena (imamo namreč tudi ženske, ki ti zabijejo šotorski klin v glavo, ne da bi trenile z očmi) iz mesa in krvi, ki ob vsej svoji tosvetnosti vendarle premorejo občutek za presežno, so pogosto hoteli delati enodimenzionalne svetnike serijske izdelave. Tej nevarnosti sta se povsem izognila igralec Gregor Čušin in režiser David Sipoš v svoji spletni seriji Minutka za Sveto pismo, ki v podobi triminutnih filmčkov pod patronatom Družine (iz katere si Adam recimo naredi prvo obleko) v rednih presledkih že nekaj časa kaplja na svetovni splet. Doslej sta oživila Adama, ki je edini imel čast kar dveh nastopov, Noeta, Mojzesa in Davida. Pri tem sta v celoti ohranila in ohranjata ravno zgoraj omenjeni svetopisemski realizem. Obenem pa sta v njem prepoznala dobrodošlo priložnost, da na široko odpreta vrata humorju. Če se človek spotika, je nečimrn ali neumen, kar so svetopisemski pisatelji diagnosticirali pri svojih naravnost iz sveta vzetih likih, je pač tudi smešen. Toda Čušinov in Sipošev humor kot njuni junaki ni enodimenzionalen. Ne manjka mu bistveno svetopisemsko sporočilo, da je na koncu vendarle nad človekom nekdo, ki ve, kako se reči streže in kako se da celo človeka z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi pripeljati k čemu pametnemu, celo h končnemu cilju. Zato je tudi smeh ob Adamovem odmetavanju jabolčnih ogrizkov in prebavnih motnjah lahko sproščen celo, če vemo, kaj se pravzaprav dogaja.
ZNANCI IZ SOSEŠČINE
Ni odveč poudariti, da sta avtorja serije svojemu viru zvesta še s tem, da zajemata iz našega sedanjega in tukajšnjega sveta. Mojzes se pred gorečim grmom pojavi kot gasilec, verjetno najbolj posrečena od dosedanjih posodobitev pa je preobrazba Davida iz kralja v vase zaverovanega generalnega direktorja, ki kot tak seveda samoumevno sega pod kiklo svoji uslužbenki Betsabeji, pardon Betki, in sanja o prometni nesreči njenega fanta Urijaja, pardon Uroša. K sreči mu pred spovednico še pravočasno »klikne«, kakšne neumnosti mu rojijo po glavi. Res upam, da bosta lahko Čušin in Sipoš delo nadaljevala in na sceno, posebej slovensko, postavila še veliko tridimenzionalnih znancev iz Svetega pisma, ki jim dimenzijo ali dve sicer radi odvzamemo. Sam se najbolj veselim morebitne epizode o učencih v dneh okrog prve velike noči, ki so na prvi pogled enigma, na drugi pogled pa so s svojo človeškostjo ravno vsem nam blizu in s tem dostojni dediči svojih starozaveznih kolegov.
ALEŠ MAVER, na www.casnik.si
