Na današnji dan pred tridesetimi leti so bile oči svetovne javnosti uprte v Poljsko: iz ladjedelnice v mestu Gdansk se je tedaj po vsej državi kot ogromen požar razširilo stavkovno gibanje. Po številnih poljskih mestih so na ulice prihajali delavci in s tem postavljali temeljne kamne za mirno revolucijo, ki naj bi naposled vodila v svobodo...

Simbolični vrhunec dogodkov je bil 31. avgust 1980 – dan, ko so predstavniki stavkovnega odbora in poljske vlade v Gdansku podpisali sporazum z enaindvajsetimi točkami, s katerim je bilo dovoljeno ustanavljanje samoupravnih sindikatov. To je bilo rojstvo 'Solidarnosti', sindikata, ki se je v nekaj tednih lahko ponašal s članstvom desetih milijonov delavcev in ki posledično ni pomenil le sprememb v zgodovini Poljske.

Posebno vlogo je v tem sindikalnem gibanju odigrala katoliška vera. Le tri dni po izbruhu stavke sredi avgusta 1980 so delavci postavili svoj oltar. Henryk Jankowski, tedanji župnik pri sv. Brigiti v Gdansku, cerkvi, ki je stala najbližje ladjedelnici, je za delavce daroval sveto mašo. Ta naj bi delavcem vlila novih moči in okrepila njihovo solidarnost.

Stavkajoče so s škofovim dovoljenjem podprli številni drugi duhovniki. Kot se spominja eden izmed njih, Stanislaw Dudek, jih je bilo sicer strah, vendar so začutili, da se je tedaj človek v luči prihajajočih sprememb naposled znašel v vlogi subjekta in ne objekta. Zahodni svet se je takrat z napetostjo oziral proti Gdansku in si mel oči, saj so bile podobe nepreglednih vrst delavcev pred začasnimi spovednicami nekaj povsem novega. Eno izmed takšnih fotografij, na kateri sta upodobljena kaplan Dudek in delavec pri spovedi, danes hranijo v muzeju Berlinskega zidu.

Na globoko povezanost med Cerkvijo in delavci sta opozarjali tudi podobi čenstohovske Matere Božje in papeža Janeza Pavla II., ki so ju delavci obesili v prostorih svojega gibanja v Gdansku. Nobenega dvoma ni bilo, s katero strujo poljske kulture se istovetijo delavci in na kateri nauk stavijo svoje upe. Leto dni pred tem poljskemu papežu še ni bilo dovoljeno obiskati Gdanska, kjer so leta 1970 krvavo zatrli upor delavcev. Tudi leta 1983, v času vojnega stanja, ni smel priti. Njegov klic po svobodi in njegova zahteva, naj delavci po tej poti hodijo z mirnimi sredstvi in z obilico potrpljenja, pa sta dosegla tudi Gdansk.

Ko je Janez Pavel II. leta 1987 naposled smel obiskati rojstno mesto 'Solidarnosti', sta ga tam pričakala dva milijona ljudi. Takrat je tudi ponovil svojo nepozabno prošnjo, naj Sveti duh prenovi obličje Zemlje – poziv, ki je že leta 1979 v Varšavi poskrbel za prve povezave med delavci in katoliškimi intelektualci. Papež je pri tem spomnil na tiste ideale, ki so tvorili od leta 1981 prepovedano sindikalno gibanje 'Solidarnost' – medsebojna odgovornost, iz katere izhaja ljubezen do sočloveka; solidarnosti brez ljubezni ni. To popolnoma krščansko vodilo je že od vsega začetka zaznamovalo 'Solidarnost'.

Štiri leta kasneje, leta 1991, je bilo gibanje znova dovoljeno in je zmagalo na prvih svobodnih volitvah. Brez 'Solidarnosti' in s tem brez sadov polne povezave med krščanskim nazorom in politično-solidarnostnim gibanjem najverjetneje tudi v Evropi ne bi tako hitro prišlo do prodornih sprememb. 'Solidarnost' je sprožila 'učinek domin' in resnično, kot je upal Janez Pavel II., 'prenovila obličje Zemlje'.