V iskrivem pogovoru, ki ga je vodil David Tomažin, boste izvedeli številne uporabne nasvete.

Napisala si dve knjigi za otroke: Potem pa svizci zavijejo … in Potem pa svizci nasankajo ... Kako je prišlo do tega, da si začela pisati, in kakšni sta tvoji knjigi?

Vedno sem čutila, da želim napisati knjigo oziroma da je to nekaj, kar bi zmogla. Potem je ponudba prišla kar od urednika založbe Iskreni, ker se mu je zdelo, da je za dečke premalo knjig. Vprašal me je, če poznam koga, ki bi napisal pustolovski roman za fante. In sem rekla: sebe.

Skavti so idealni, tam je vedno ogromno pustolovščin, ogromno stvari se dogaja. Glavni liki mojih dveh romanov so peterica skavtov. Kar oni so poiskali mene. Tudi zgodba se je kar narisala. Nekaj stvari sem si izmislila, nekaj se jih je podobno zgodilo v resnici v mojih skavtskih letih, ko sem bila še aktivna skavtinja. Prvi roman sem imela napisan v štirih mesecih.

Neznansko sem hvaležna, da so prvo knjigo bralci tako dobro sprejeli, da je že ponatisnjena in da je bila založba pripravljena, da napišem še kakšno knjigo o svizcih. Zdaj je očitno, da bo najbrž nastala še kakšna.

 Lucija Čakš je avtorica dveh romanov za mlade, novinarka, katehistinja, sicer pa žena in mama treh otrok. FOTO: Siniša Kanižaj

Katera je bila tvoja najljubša knjiga, ko si bila otrok?

Zelo rada sem brala vse, ampak če bi morala izbrati eno knjigo, bi to bila Ronja, razbojniška hči. Zdelo se mi je dragoceno, da je lahko dekle glavna junakinja, da je lahko svojeglava in je to prepoznano kot dobro. Tudi na splošno je v knjigi prijetna dinamika. V tem sem se res našla in jo prebirala znova in znova. Seveda sem jo kasneje tudi kupila in priporočila hčerki, ki jo je z veseljem prebrala.

Kaj bi morali brati otroci? V šoli jim dajejo v branje težka besedila, kot je na primer Ivan Cankar, pa takrat niso vsi zreli za to.

To je pač tudi del naše kulture, kot nek spomenik. Lahko pogledamo tudi neko zelo zapleteno slikarsko delo ali kip. Ni nujno, da bodo vsi to razumeli. Je pa prav, da jim to tudi predstavimo.

Kaj bi morali otroci brati – tiste knjige, ki jih zanimajo! Odrasli ne glejmo zviška na to, kaj jih zanima. Moj sin je vzljubil knjige, v katerih je ogromno »straniščnega« humorja. Če to rad bere, pa naj. Zdi se mi, da je treba otrokom ponuditi različne stvari. In če nekaj zagrabi, tudi če se mogoče vam ne zdi najbolj kakovostna literatura, vsaj bere. Pa je mogoče to potem vstopno mesto za kakšne bolj zahtevne vsebine. Jaz ne bi rekla, kaj morajo otroci. Men se zdi fajn, da berejo. Če le hočejo.

Seveda pa je dobro, da starši spremljamo te vsebine, ki pritegnejo naše otroke.

Lucija Čakš s svojim novim romanom za mlade: Potem pa svizci nasankajo. FOTO: Siniša Kanižaj

V knjigah, še posebej pa v risankah, je danes veliko likov, ki so razdiralni, ki nikakor niso takšni, da bi želeli, da jih otroci posnemajo.

Opažam, da največkrat največji problem niso otroci, kako oni razumejo zadevo, ampak le kako mi kot starši in vzgojitelji vodimo otroke skozi te vsebine. Otroci potrebujejo kontekst.

Sama še vedno na glas berem svojim otrokom, pa so vsi trije že v osnovni šoli in znajo sami brati. Pred spanjem imamo skupni čas, ko jim berem nek roman. Včasih jim berem tudi knjige, za katere ne bi želela, da jih sami preberejo. Ker se lahko o prebranem potem tudi pogovarjamo. Imamo majhen knjižni klub. Čez dan potem kdaj kapljajo kakšni odzivi na tisto, kar smo prebrali. Vidim, da razumejo, da smo postavili okvir, če želijo, lahko tudi kaj vprašajo. In potem nimam problema s tem terenom.

Knjige morajo vzbujati močna čustva. Dobre knjige so tiste, ki vzbudijo močen čustven odziv.

Oddajo Reflektor lahko spremljate tudi kot podkast.

Med mladimi so zelo priljubljene knjige o Harryju Potterju. A pogosto slišimo očitke, da je v njih magija. Sprašujem se – tudi v pravljicah je magija, čarovnije, pa se nam to ne zdi problematično. Se tebi zdi čarovništvo v Harryju problematično?

Harry Potter je zelo priljubljen in ne zdi se mi čudno, da se ljudje sprašujejo, kaj je v ozadju tega, ali je to nek pakt s hudičem. To je prva misel, ki izvira iz strahu.

Tudi sama sem se spraševala, ali lahko magija v Harryju Potterju kvarno vpliva name in na moje otroke. Odgovor sem našla v besedah ameriškega eksorcista Vincenta Lamberta, ki mu je voditelj podkasta Pines with Aquinas postavil isto vprašanje. Eksorcist je odgovoril, da je to, ali je Harry Potter vstopno mesto za hudiča, napačno vprašanje. Pravo vprašanje je, ali otroci, ki berejo Potterja, berejo tudi Sveto pismo, ali imajo bogato versko življenje. Če je odgovor na vse to pritrdilen, ni problem, katere knjige berejo, ker jim ne morejo škodovati, če imajo bogato duhovno življenje.

Kako si ti doživela vpliv Harryja Potterja, ko si odraščala?

Mene so navdihovale. Harry Potter se postavi za svoje prijatelje in mi trka na vest, ali podpiram svoje prijatelje, kadar so v stiski. Hermiona me je navdihovala, da sem dokončala domače naloge.

Kaj bi svetovala staršem, kako naj navdušijo svoje otroke za branje? 

Svetovala bi tri stvari. Prvič: vsi starši bi morali brati svojim otrokom že od začetka. Začneš s kartonkami in tam kažeš na ilustracije. Pokažeš na kozo in rečeš meee. Tako se začne bralna kultura, da otrok poveže knjige s prijetnim časom. Ko otrok raste, so lahko knjige vedno bolj zahtevne.

Drugič: knjige morajo biti v hiši na vidnem in dostopnem mestu. Otrok vidi, da so knjige na voljo, da jih lahko vzame v roke. Hodite tudi v knjižnico, da so pri hiši tudi vedno nove knjige.

In tretjič: otrok mora videti starše, kako berejo zase. Nekateri starši se pred otroki skrivajo, ko berejo, ker jih je sram, da imajo tudi kaj časa zase. Naj otroci vidijo, da tudi odrasli potrebujemo branje.