V Peterlinovi dvorani v Trstu so v ponedeljek, 18. februarja, zvečer, podelili jubilejno, 10. nagrado Nadje Maganja, prejele so jo s. Gabrijela Koncilja ter skupnost šolskih sester tržaške province. O nagrajenkah sta na slavju spregovorili Majda Cibic in Vlasta Novak, z glasbo so večer polepšali otroški pevski zbor, ki ga vodijo šolske sestre pri sv. Ivanu ter Fantovski zbor iz Devina. (več v novi tiskani Družini, s. Gabrijelo Koncilja smo izbrali za osebnost tedna).

Podelitve v Peterlinovi dvorani so se udeležile šolske sestre, družina pokojne Nadje Maganja ter številni tržaški Slovenci (foto: Matjaž Merljak)

Kongregacija ustanovljena pred 150 leti v Mariboru

Sestri Gabrijela Koncilija je po redovnih zaobljubah najstarejša sestra v Tržaški Provinci Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Kongregacija praznuje letos jubilejno leto svoje ustanovitve na Slovenskem. Sicer je uradni ustanovitveni dan 13.september 1869, ko je škof Stepišnik v Mariboru imenoval mater Margareto Puhar za prvo vrhovno predstojnico nove kongregacije šolskih sester in tako uresničil željo svojega predhodnika Antona Martina Slomška, ki si je prizadeval, da bi tudi na Slovenskem prišlo do ustanovitve redovnic, ki bi skrbele predvsem za vzgojo deklet, zlasti tistih iz revnih in zavrženih družin. Tako so v letu 1869 začele na Slovenskem svoj apostolat na vzgojnem področju.

Začetki tržaške skupnosti v Tomaju, po drugi svetovni vojni pregnane v Trst

Začetki Tržaške province šolskih sester segajo pravzaprav v Tomaj na Krasu, kamor so sestre prišle leta 1898, da bi prevzele vzgojno delo mladine. Prve sestre so prišle iz Maribora in takoj začele s šolskim in vzgojnim poslanstvom. Že v š.l.1903/1904 je bil odprt oddelek za notranje gojenke, ki so prihajale iz oddaljenih krajev, leta 1908 pa so začele z gospodinjsko šolo, kamor so prihajala dekleta z vse Primorske. Iz te šole je prišlo največ redovnih poklicev. Med 1.sv.vojno pa je bil Tomaj bombardiran in v šolsko poslopje so bili tako sprejeti vojni ranjenci.

Tudi med 2. svetovno vojno je bil tomajski samostan vojaška bolnica, po letu 1947 pa, ko je Tomaj prešel pod Jugoslavijo, se je za sestre pričelo hudo preganjanje, morale so zapustiti Tomaj in pribežati v Trst, kjer pa pogumno in vztrajno delujejo še danes. V Trstu so sestre nadaljevale s svojim vzgojnim delom, z gospodinjskimi tečaji, skrbele za ostarele in onemogle gospe, predvsem pa se posvečale otrokom osnovne in srednje šole. Povezane so s slovensko krščansko skupnostjo, vestno pa pomagajo pri župnijski katehezi in pastorali mladine. Šolske sestre pa imajo svojo podružnico tudi v Egiptu, v Aleksandriji in Kairu, zato se jih je kar oprijel vzdevek sestre - aleksandrinke.

S. Gabrijela - učiteljica, katehistinja, kolegica Nadje Maganja

S. Gabrijela je med 16 tržaškimi sestrami najstarejša po svojih redovnih obljubah, »vendar vedno iskreno mladostna, saj jo lahko dan za dnem srečujemo po mestnih ulicah, ko neprestano teka od ene do druge obveznosti,« so zapisali v utemeljitvi nagrade Nadja Maganja: »Marsikdo od nas jo dobro pozna, saj je veliko let poučevala na naših srednjih šolah, bila je tudi dolgo let kolegica naše pok. Nadje Maganja, po kateri je nagrada poimenovana, naše otroke je vedno pripravljala na prejem sv. obhajila in sv. birme, in ne samo to, z njimi je tudi pripravljala sobotne popoldneve z igrami, z njimi je pustovala in brcala žogo, in sploh bila je vpeta v doživljanje tistih pubertetnih let, ki so bila za naše otroke morda življenjska prelomnica. Take se je še danes kot matere s hvaležnostjo in ljubeznijo spominjamo.«

Rodila se je leta 1935 v Kamniku, med drugo svetovno vojno se je z družino preselila na mamin dom na avstrijsko Koroško. Tam je dokončala osnovno šolo, vstopila k šolskim sestram, te pa so jo poslale na učiteljišče v Trst, od tam pa na študij v Rim. Po vrnitvi v Trst se je, kot piše v utemeljitvi »predala otrokom pri pošolskem pouku, obenem pa je poučevala verouk na nižjih srednjih šolah, stalni sedež pa je dobila pri Sv. Jakobu.« Po upokojitvi je odšla za šest let na postojanko v Aleksandrijo. »Danes s svojo živostjo aktivno deluje pri pošolskem pouku in pripravi na prejem zakramentov. Skupaj s s. Andrejo pripravljata srečanja za mlade ter duhovni vikend v Žabnicah.« Ob jubileju so člani Slovenske prosvete in organizacijski odbor nagrade Nadje Maganja sestram zaželeli, »da bi plamen vašega poslanstva še dolgo let goreče deloval med nami in nikoli ne ugasnil«.

Nagrada Nadje maganja - priznanje ženskam, ki jih odlikuje vera

O Nadji Maganji, po kateri nosi nagrada ime, pa je spregovoril Sergij Pahor. Nagrado so po Nadjini smrti skupaj ustanovili Skupnost sv. Egidija Furlanije - Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in družina Nadje Maganja Jevnikar (1951-2006) kot priznanje ženski ali skupini žensk, katerih življenje odlikujejo izkušnja vere ter ena ali več vrednot, ki so odlikovale življenje in delo Nadje Maganje: ljubezen do raziskovanja na področjih zgodovine, znanosti in kulture, pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje in zavzetosti, služba bližnjemu, ljubezen do ekumenskega in medverskega dialoga, pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih pravic, trdno prepričanje, da je potrebno izpričevati etične vrednote ne glede na javno mnenje in trenutno vodilne ideologije.

Kako je na odločitev s. Gabrijele za redovništvo vplival arhitekt Jože Plečnik? Kaj je želela dati generacijam otrok, ko jih je prirpavljala na zakramente? Zakaj redovnica pri 84 letih navija za nogometni klub Laccio? O tem pa v novi tiskani Družini.

Z glasbo so večer polepšali otroški pevski zbor, ki ga vodijo šolske sestre pri sv. Ivanu ...


... in Fantovski zbor iz Devina. Fotografije Federica Marchi