Notranjščino fužine Germovka so povsem prenovili. Foto: Ivo Žajdela

Pol tisočletja je bil Tržič eno od središč kovaštva na Slovenskem. Po dejavnosti se je ločil od Krope, Kamne Gorice in Železnikov, kjer so kovali predvsem žeblje. V kovačnicah ob rakah Tržiške Bistrice in Mošenika so izdelovali kose, sekire, kladiva in drugo orodje.

Obnovljeno in muzejsko opremljeno fužino Germovka v Tržiču so javnosti predstavili 4. maja 2026. Foto: Ivo Žajdela

V Germovki ob več sto predmetih kaj in kako so nekdaj kovali

Stara fužina oziroma kovačija s surovim ostenjem in ostrešjem, z ohranjenim kovaškim ognjiščem in brusilnico ter s sodobno razstavo nagovarja vse, ki radi povezujete preteklost s sodobnostjo in prihodnostjo.

V Germovki je ob več sto predmetih mogoče spoznavati, kaj in kako so nekdaj kovali. Zanimivo je videti, kako so od železove rude prišli do izdelka. Ugotavljati je mogoče, kakšno maso imajo različne kovine.

Obnovljeno in muzejsko opremljeno fužino Germovka v Tržiču so javnosti predstavili 4. maja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1797 je bilo v Tržiču 42 kovaških in deset talilnih ognjev

V Tržiču so se v 18. stoletju med kovaškimi obrati najbolj razvile kosarnice, v katerih so izdelovali jeklene dele kos, srpov, sekir in drugega orodja. Delo je bilo tehnološko precej zahtevnejše in posledično donosnejše kot izdelovanje žebljev. Iz leta 1770 obstaja zapis, da na Kranjskem samo kovači in fužinarji v Tržiču izdelujejo kose, srpe, sekire, nože za rezanje zelja, krampe, lopate, verige, snežne kopače, greblje, klešče in podobno, kar kaže, da so bili tržiški kovači glede sprejemanja in razvijanja novih tehnologij tedaj korak pred drugimi na Kranjskem. Po zapisniku rudarske oblasti je bilo leta 1797 v Tržiču 42 kovaških in deset talilnih ognjev, poleg tega še trije z dvornimi koncesijami.

Kajetanova fužina Njiva v sredini dvajsetih let 20. stoletja. Vir: Tržiški muzej

Kovači fužine Kajetana Ahačiča v sredini dvajsetih let 20. stoletja. Vir: Tržiški muzej

Prve žebljarne so tu delovale že v začetku 14. stoletja

Fužina Germovka, stoječa v starem kovaško-obrtnem delu mesta, priča o nekdaj zelo razvitem železarstvu v Tržiču. Prve žebljarne so tu delovale že v začetku 14. stoletja. Ob potoku Mošenik so stale številne fužine, ki so izkoriščale energijo vodnega toka, tega pa so kasneje razpeljali še z rakami (vodnimi kanali). Fužine so se delile na kosarne, ki so izdelovale kose in srpe, ter na izdelovalnice t. i. černjave (sekir, vil, motik, lopat ...).

Muzej fužina Germovka. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1811 je zgorela v velikem požaru, kasneje so jo obnovili

Germovka je ena od dveh najstarejših tržiških kosarn. Leta 1811 je zgorela v velikem požaru in bila kasneje obnovljena skladno z nekdanjim videzom; je edina od nekdaj številnih fužin in plavžev, ki se je ohranila po požaru. Delovala je do sredine 20. stoletja; v zadnjih desetletjih so v njej izdelovali predvsem t. i. černjavo.

Foto: Ivo Žajdela

Ohranjena so stara kurišča, kovaška mehova, norec ...

V kovaški delavnici so ohranjena stara kurišča, kovaška mehova, norec (mehanizirano težko kladivo) in nekaj druge opreme. V manjšem prostoru, brusilnici, je razstavljen lepo ohranjen brusni kamen z zelo redkimi načinom močenja, ki ga je gnalo pogonsko-vztrajniško kolo.

Vsebinsko in ilustrativno zelo bogat katalog Fužina Germovka

Ob razstavi so izdali tudi vsebinsko in ilustrativno zelo bogat katalog Fužina Germovka, ki ga je napisal kustos dr. Bojan Knific. Knific ugotavlja, da so v Fužini Germovki, enoti Tržiškega muzeja, kovaško razstavo snovali že leta 1953. Kaj vse se je moralo obrniti, da je prišlo do uresničitve ideje? Leta 2025 je Tržiškemu muzeju uspelo v njej odpreti stalno razstavo o kovaštvu v Tržiču. Kovači so tu sprva izdelovali bakreno posodo in kotle, pozneje kose, srpe in kmečko orodje – črnjavo.

Med kovači zadnje dobe je bil cenjen mojster Anton Plečnik

V Tržiču so bili vsi potrebni viri in elementi za razvoj tega črnega rokodelstva: od lesa, ki so ga predelovali v oglje, vode, ki je poganjala kolesa in prek transmisije gnala mehe, bruse in kovaška kladiva, do delovnih rok, ki so kovale, sprva 16 ur dnevno v okolju, ki človeku ni bilo prijazno: na prepihu in ob vročih pečeh v domala neznosnem hrupu. V Tržiču so v cehu, ki ga je že v 18. stoletju poverila Marija Terezija, delovali pravi mojstri.

Med kovači zadnje dobe je bil cenjen mojster Anton Plečnik. Naročniki so večkrat, ko so želeli imeti kaj posebnega, omenili, da »bo že Plečnik vedel«, kako se izdela. Poznal je tudi vrednote, kot jih je konec 19. stoletja opisala lastnica kovačije Barbara Ahačič: ob »9. uri je treba spat«, šteje lepo obnašanje brez pijančevanja in upoštevanje pravil. »Če so bili pridni delavci redki, kot se je pridušala nekdanja lastnica kovačije, nam spomini Drage Koren na otroštvo predstavijo čar in značaj, ki so ga imeli zvoki kovačije in kovaško delo za tedanje tržiške otroke. Nikoli se niso naveličali opazovanja, domislili pa so se tudi precej nenavadnih igric,« je v uvodu v katalogu zapisala dr. Anja Bajda.

Notranjščino fužine Germovka so povsem prenovili. Vir: Tržiški muzej

Opazujemo ambientalno postavitev kovanega orodja

Razstava nas prek drobca iz mitologije (prvi tržiški kovač je bil Jaka) popelje v odkrivanje kovaštva v Tržiču. Spoznamo izdelke, ki so jih izdelovali tržiški kovači, ter način njihovega dela. Na ilustracijah Tinke Mesec Tomazin najdemo uporabo kovanih izdelkov pri kmečkih opravilih, gradnji stavb in v črni kuhinji. Interaktivni prikazi nas vodijo od rude do končnega kovanega izdelka. Ob posameznih izvirnih domislicah oblikovalke Polone Zupančič in sodelavcev Tržiškega muzeja, dr. Bojana Knifica, konservatorja-restavratorja Boštjana Megliča in kustosinje za delo z obiskovalci Sonje Koren Valjavec, sledimo pojavljanju izraza kovač v pregovorih, tehtamo različne kovine in opazujemo ambientalno postavitev kovanega orodja.

Muzej fužina Germovka. Vir: Tržiški muzej

Razstava sledi ideji mehanike kovaške delavnice

V okviru projekta Žive legende – Oživljanje in interpretacija tradicionalnih obrti, običajev in znanj so leta 2024 rekonstruirali vodno kolo ob Fužini Germovki, obnovili so kovaško ognjišče in brusilnico. V ta posebni prostor so umestili panjsko končnico, ki prikazuje, kako »hudič babi brusi jezik«. Videz notranjosti kovačije ter ohranitev zunanje vedute na objekt sta plod sodelovanja delovne skupine Tržiškega muzeja z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, Območno enoto Kranj. Razstava sledi ideji mehanike kovaške delavnice. Da bi se čim bolj približali materiji, kovini, jeklu, vročini in prepihu, so iskali analogne rešitve.

Fužina Germovka nekoč. Vir: Tržiški muzej

Da bi srečali in spoznali praktične izkušnje kovanja

V Fužini Germovki želijo, da bi se obiskovalci, otroci in odrasli, srečali in spoznali praktične izkušnje kovanja, pa tudi zanimiva doživetja ob delujoči peči, ognjišču in vodnem kolesu. V ta namen so zasnovali pedagoški program z nakovali, mizo, klopjo in stoli, kjer bodo potekale kovaške delavnice. Na tleh ohranjajo instalacijo Paradiž, ki jo je Matej Andraž Vogrinčič ustvaril leta 2014. Umetnik je tedaj povedal, da silhuete stopal, izrisane iz žebljev v lesenem podu, ponazarjajo ples tržiških rokodelcev.

Fužina Germovka po obnovitvi. Vir: Tržiški muzej

1/16