Tržič, Sigbert Ramsauer, koncentracijsko taborišče Ljubelj, Peter Pirker, Lisa Rettl
Tržič, Sigbert Ramsauer, koncentracijsko taborišče Ljubelj, Peter Pirker, Lisa Rettl
Spomenik v spominskem parku na mestu nekdanjega koncentracijskega taborišča Ljubelj jug J'accuse! – Obtožujem!, ki je delo arhitekta Borisa Kobeta in kovača Jožeta Bertonclja. Foto: Ivo Žajdela
Raziskovalno delo za knjigo Ich war mit Freuden dabei. Der KZ-Arzt Sigbert Ramsauer – Eine österreichische Geschichte sta avstrijska zgodovinarja dr. Lisa Rettl in dr. Peter Pirker opravila že v letih 2008 in 2009, knjigo sta naprej izdala pri dunajski založbi Milena Verlag (2010) in je bila kmalu razprodana, na voljo pa je kot e-knjiga.
Pogled mesto taborišča na slovenski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
Pogled na mesto taborišča na slovenski strani predora Ljubelj z grebena nad Zelenico. Foto: Ivo Žajdela
Pogled na mesto taborišča na slovenski strani predora Ljubelj z Velikega vrha v Košuti, desno zgoraj predor. Vir: Ivo Žajdela
V prevodu smo dobili dopolnjeno izdajo
»Skoraj 15 let pozneje sva dobila od kraja spomina Mauthausen Memorial ponudbo za novo izdajo knjige v seriji Mauthausen-Studien. Ob tej priložnosti sva obstoječi rokopis jezikovno malce obdelala in ga dopolnila z nekaterimi novejšimi spoznanji iz raziskovanja sodobne zgodovine,« sta pojasnila zgodovinarja. Prevod (Primož Debenjak) v slovenski jezik po drugi revidirani in dopolnjeni izdaji s podporo ministrstva za kulturo, Koroškega muzeja Celovec in Občine Tržič izdal Tržiški muzej, ki upravlja s spominskim centrom nekdanjega koncentracijskega taborišča na Ljubelju.
Vhod v predor Ljubelj na slovenski strani. Foto: Ivo Žajdela
Spominsko obeležje Unvergessen – Ungebrochen/Nepozabljeni – nezlomljeni, katerega avtor je japonski kipar Seiji Kimoto, na slovenski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
Že ime pove, da izhaja in nemško nacionalistične družine
Namreč, Sigbert je staro nemško ime, sestavljeno iz sigu (zmaga) in beraht (blesteč, slaven), nekako tisti, ki je z zmago zaslovel. Oče je bil državni uradnik in ga je poslal na celovško gimnazijo. Tam je leta 1929 maturiral in nato študiral medicino. Med študijem je zgodaj prišel v stik z nacionalsocialističnim gibanjem; sprva je sodeloval v protijudovskih, nemškonacionalnih študentskih združenjih, maja 1933 pa se je pridružil SS.
Nekaj dni po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji marca 1938 se je prijavil v aktivno službo SS in se sredi leta 1940 pridružil Waffen-SS. Najprej so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer sta bili tudi esesovska bolnišnica in esesovska medicinska šola. Kasneje so ga premestili na Poljsko, kjer je v okviru konjenice SS (1. SS-Totenkopf-Reiterstandarte) sodeloval pri razlastitvah, getoizaciji, deportacijah in množičnih pobojih judovskega prebivalstva. Sredi leta 1941 je bil kot pripadnik konjenice SS premeščen v Belorusijo. Zaradi spora z nadrejenim se je moral konec leta vrniti v Avstrijo, kjer je prevzel službo zdravnika v koncentracijskem taborišču Gusen v Zgornji Avstriji. Nato je delal v koncentracijskem taborišču Mauthausen, v koncentracijskem taborišču Dachau in v koncentracijskem taborišču Neuengamme.
Spominsko obeležje v spominskem parku nekdanjega koncentracijskega taborišča Ljubelj sever Nepozabljeni – nezlomljeni/Unvergessen – Ungebrochen, avtor je japonski kipar Seiji Kimoto. Foto: Ivo Žajdela
Na Ljubelju je skrbel, da bolnih ujetnikov ni bilo preveč
Poleti 1943 se je Sigbert Ramsauer preselil v koncentracijsko taborišče na prelazu Ljubelj (Loibl). Tako je bil bliže ženi in hčerkama. Tam je bil pravzaprav gospodar taborišča skupaj s poveljnikom Winklerjem. Na Ljubelju je gradbeno podjetje Universale izkoriščalo delo jetnikov za gradnjo predora. Podjetje in vodstvo koncentracijskega taborišča sta se dogovorila, da število bolnih jetnikov ne sme presegati 7,5 odstotka vseh interniranih. Naloga Sigberta Ramsauerja je bila zagotoviti uresničevanje tega dogovora: izbral je, kdo od bolnih in za delo nesposobnih bo deportiran v Mauthausen in umorjen. Zdravila, povoje in druge medicinske pripomočke, ki so bili na voljo v koncentracijskih taboriščih na Ljubelju, so uporabljali skoraj izključno stražarji, jetniki pa so ostali brez oskrbe. Ramsauer je jetnike uporabljal za medicinske poskuse. Nekemu jetniku je na primer s preprosto mizarsko žago amputiral roko, namesto da bi ga prepeljal v bližnjo bolnišnico. Nekaj jetnikov je ubil tako, da jim je v srce vbrizgal bencin.
Mesto taborišča na avstrijski strani predora Ljubelja. Foto: Ivo Žajdela
Pogled na mesto taborišča na avstrijski strani predora Ljubelj z grebena nad Zelenico. Foto: Ivo Žajdela
Spoznali so ga za krivega in obsodili na dosmrtno zaporno kazen
Po osvoboditvi izpod nacističnega režima so ga obtožili, da namerno ni skrbel za jetnike in jih je namerno ubijal. Septembra 1947 je skupaj z drugimi obtoženimi storilci iz koncentracijskih taborišč na Ljubelju stal pred britanskim vojaškim sodiščem v Celovcu, na t. i. ljubeljskem procesu. Izpovedal je, da je le izpolnjeval ukaze in ubijal hudo bolne jetnike, da bi jim prihranil mučno smrt. Nekdanji jetniki, ki so bili prisotni kot priče, so ga razkrili kot lažnivca. V obeh točkah obtožnice – maltretiranje in umor – so ga spoznali za krivega in obsodili na dosmrtno zaporno kazen.
Ramsauer se je na vse pretege trudil, da bi se izognil zaporu, in 1. aprila 1954 so ga dejansko izpustili, uradno iz zdravstvenih razlogov. Hitro se je vrnil v normalno življenje in v Celovcu spet opravljal zdravniško službo, najprej kot eden od predstojnikov v celovški bolnišnici, nato pa kot zasebnik. V poznejših pogovorih ni pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Umrl je leta 1991.
Pokoli Judov v Pripjatu leta 1941 so bili neverjetno obsežni in sistematični
Avstrijska zgodovinarja dr. Lisa Rettl in dr. Peter Pirker sta šla po njegovi sledi, skozi arhive, literaturo in pričevanja. Napisala sta obsežno zgodovinopisno delo na več kot 400 straneh. Slovenski prevod knjige »Z veseljem sem bil zraven.« Sigbert Ramsauer, zdravnik koncentracijskega taborišča na Ljubelju ima celo imensko kazalo. Poleg osrednje zgodbe, dogajanja v taborišču na Ljubelju, je še posebej pretresljiv del, kjer avtorja nadvse nazorno opisujeta strašne zločine nemške vojske leta 1941 na severu Ukrajine, v močvirni pokrajini Pripjat, kjer so množično ubijali Jude. Pokoli so bili neverjetno obsežni in sistematični, celotnega prebivalstva, žensk in otrok.
Knjigo o Sigbertu Ramsauerju so predstavili v Tržiču 10. junija 1926. Od leve: dr. Vilja Lukan Pišek, dr. Lisa Rettl, dr. Peter Pirker in tolmač v slovenski jezik Tomaž Dietinger. Vir: Tržiški muzej
Predor za boljšo prometno povezavo nemškega rajha z jadranskim območjem
Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo, zunanja enota (podružnica) taborišča Mauthausen. Ustanovili so ga leta 1943 in je delovalo do konca druge svetovne vojne. Namen ustanovitve je bila gradnja ljubeljskega cestnega predora na strateški cesti Celovec–Kranj za boljšo prometno povezavo nemškega rajha z jadranskim območjem.
V koncentracijskem taborišču so bili večinoma zaprti politični zaporniki, v manjši meri tudi t. i. asocialni in zaporniki s kriminalno preteklostjo. Glede narodne pripadnosti je bilo največ Francozov (800), Poljakov (450) in Rusov (188). Med jetniki je bilo tudi 110 Slovencev, v manjšem številu tudi pripadnikov drugih narodnosti. Vseh jetnikov med celotnim delovanjem taborišča je bilo 1.800. Nacistična oblast jih je pripeljale iz matičnega KT Mauthausen, nekaj tudi iz zapora v Begunjah. Z delom v predoru so začeli marca 1943, decembra 1944 pa je skozi predor zapeljal prvi avtomobil. Po koncu vojne so partizani predor zaprli. Dokončali so ga in usposobili za promet šele leta 1964. Prvih 15 let je bila (komunistična) jugoslovanska meja z zahodom, z Avstrijo in Italijo, neprodušno zaprta, poimenovali so jo »železna zavesa«, za vsakogar, ki bi jo poskušal prečkati, je bila smrtno nevarna, na njej so jugograničarji ubili veliko ljudi.
Ujetniki so bivali v slabih življenjskih razmerah
Ujetniki, delovni sužnji, so bivali v slabih življenjskih razmerah, ob slabi hrani in skromnih oblačilih so bili podhranjeni in prezebli, za obolele je bilo slabo poskrbljeno. Jetniški zdravnik je obolele pustil umreti ali jih je poslal umret v Mauthausen, nekatere je usmrtil z injekcijo bencina, na jetnikih je izvajal poskuse.
Ob jetniškem taborišču so zgradili še civilno, v katerega so prek delovnih uradov vpoklicali civilne delavce, zlasti iz Gorenjske. Kljub prepovedanim stikom civilnih delavcev z jetniki so stiki obstajali. Mnogi civilni delavci so jetnikom nosili hrano, pošto in informacije o dogajanju na fronti. Pomembno vlogo pri pomoči je imel civilni delavec Janko Tišler iz Tržiča, ki je o KT Ljubelj zbral tudi številne zgodovinske vire (fotografije, pričevanja idr.) in po vojni o taborišču izdal knjigo Mauthausen na Ljubelju. Civilni delavci so ob pomoči lokalnih prebivalcev mnogim jetnikom pomagal, da so se rešili.
Oba komandanta taborišča so obsodili na smrt in obesili
Južno taborišče je imelo barake za jetnike, apelplac (zbirni prostor), nogometno in boksarsko taborišče, kuhinjo (na njenem mestu je danes skupno spominsko mesto interniranih Slovencev), ambulanto, krematorij. Severno taborišče je imelo podobno strukturo, bilo pa je manjše, življenjski pogoji so bili slabši, saj je bilo zaradi lege hladnejše in oddaljeno od domačega prebivalstva, ki tako ni imelo stika z jetniki in ni moglo nuditi pomoči. Taborišče je ob koncu vojne, razsulu vojske »osvobodil« Kokrški odred, veliko nekdanjih francoskih jetnikov je ustanovilo brigado Liberté, poljskih pa brigado Stary, v katero so se vključili še nekateri drugi nekdanji jetniki. Brigadi sta se pridružili partizanom.
V Celovcu je leta 1947 proti nacističnemu vodstvu KT Ljubelj potekal sodni proces pred visokim angleškim vojaškim sodiščem. Komandanta taborišča na jugu (Jakob Winkler) in na severu (Walter Brietzke) so obsodili na smrt in obesili. Zdravnika Sigberta Ramsauerja so obsodili na dosmrtno ječo, a so ga avstrijske oblasti leta 1954 izpustile na prostost.
Info tabla v spominskem parku na slovenski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
Leta 1954 so na Ljubelju postavili spomenik J‘accuse! – Obtožujem!
Na območju južnega taborišča so slovenske oblasti kmalu po vojni vzpostavile spominski prostor. Leta 1954 so postavili spomenik J‘accuse! – Obtožujem!, ki je namenjen vsem umrlim in trpečim v tem taborišču. Ob spomeniku od postavitve potekajo spominske slovesnosti. Spomenik predstavlja žrtev taborišča, ki mu še vedno utripa srce. Načrt za spomenik je izdelal arhitekt Boris Kobe, ki je tudi sam preživel Mauthausen, izdelal pa ga je umetnostni kovač Jože Bertoncelj iz Krope.
Območje severnega taborišča je bilo dolgo zapuščeno, šele leta 1987 so Slovenska prosvetna društva Spodnjega Roža organizirala prvo slovesnost v spomin na umrle in na trpljenje. Od leta 1999 spominske slovesnosti prireja Društvo Mauthausen Kärnten/Koroška. Leta 2019 so tudi na severni strani postavili spominsko obeležje Unvergessen – Ungebrochen/Nepozabljeni – nezlomljeni, katerega avtor je japonski kipar Seiji Kimoto.
Info tabla v spominskem parku na avstrijski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
Jean-Baptiste Chevallier: Uspešen pobeg iz koncentracijskega taborišča Ljubelj
Jean-Baptiste Chevallier se je rodil leta 1921 v La Perrière v Franciji. Bil je alpinist in se je preživljal kot učitelj smučanja. Ko je Vermaht zasedel njegovo domovino, je zavrnil služenje vojaškega roka v Nemčiji in se pridružil odporniškemu gibanju. Nacisti so ga 5. junija 1944 aretirali in deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam se je izdajal za mizarja, da bi si povečal možnosti za preživetje. Premestili so ga v koncentracijsko taborišče Mauthausen in razporedili v taborišče Ljubelj, kjer je moral od avgusta 1944 prisilno delati pri gradnji cestnega predora.
Po šestih tednih v južnem taborišču se je odločil za pobeg. Ob mraku je v gosti megli in mrazu pobegnil na poti v nočno izmeno. Skočil je čez prepad in skušal hitro pobegniti; stražarji in pastirski psi so ga hitro zasledovali. Poskušal se je odpraviti na jug, želel se je pridružiti partizanskemu odporu v Sloveniji. Toda izgubil je orientacijo in pristal na avstrijski kmetiji. Na srečo ga je kmečka družina podprla, mu dala hrano in mu pokazala pravo pot proti jugu. Tokrat se mu je uspelo pridružiti partizanom.
Jean-Baptiste Chevallier je bil kasneje ranjen v boju. Tovariši so ga odnesli v partizansko bolnišnico Franjo. Tam si je sobo delil z dvanajstimi moškimi. Po šestih tednih intenzivne nege so ga premestili v drugo vojaško bolnišnico, kjer je okreval. Prevoz skozi gozd je trajal dva dni. Ko si je opomogel, se je do konca vojne boril na strani partizanov. Šele konec julija 1945 se je vrnil v domovino Francijo. Umrl je leta 2006.
Info tabla v spominskem parku na slovenski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
Avtorja te vsebinsko temeljite knjige
Dr. Lisa Rettl je strokovnjakinja za novejšo zgodovino, kuratorka razstav in terapevtka. Je avtorica številnih publikacij na teme nacizma, odpora, holokavsta, zgodovine znanosti in medicine, manjšinske politike in kulture spominjanja. Med njena najpomembnejša dela na področju razstav je spadalo med drugim novo kuriranje muzeja Peršmanova domačija z izčrpnimi raziskavami tam storjenih zločinov.
Priv. doc. dr. Peter Pirker je politolog in zgodovinar, znanstveni sodelavec v Koroškem muzeju, na Inštitutu za novejšo zgodovino univerze v Innsbrucku in lektor na Inštitutu za zgodovino univerze v Celovcu. Je avtor in izdajatelj številnih publikacij na temo nacizma, odpora in dezertiranj, Wehrmachta in pravosodja Wehrmachta, bega in izgnanstva, tajnih služb ter kulture spominjanja in politike do zgodovine.
Info tabla v spominskem parku na slovenski strani predora Ljubelj. Foto: Ivo Žajdela
