Pred sto leti je Tržič, prej trg, postal mesto. »Po­delitev mestnih pravic ni bila zgolj formalna odločitev oblasti, temveč priznanje kraju, ki je bil s svojo obrtjo, industrijo, trgovino, infra­strukturo in podjetnostjo že tedaj pomembno gospodarsko in družbeno središče. Sto let pozneje Tržič pra­znuje jubilej, ki ni le obuja­nje zgodovine, ampak pred­vsem praznik ljudi, ki so skozi generacije ustvarjali njegovo podobo, značaj in prihodnost.

Knjigo Tržič skozi objektiv stoletja so predstavili urednika David Ahačič in dr. Bojan Knific ter Boris Kuburič. Foto: Ivo Žajdela

Fotografija je most med preteklostjo in sedanjostjo

Fotografija je več kot podoba nekega trenutka. Je fotografov pogled v čas, ki ga ni več, in hkrati most med preteklostjo in sedanjostjo, je v uvodu v knjigo zapisal direktor Tržiškega muzeja David Ahačič, in dodal, da tudi stoletnica mesta »ni le spomin na trenutek kraljevega ukaza, temveč je eden od pomembnih mejnikov v razvoju našega kraja, med katerimi sicer izstopa podelitev trških pravic davnega leta 1492. Spominja nas, da naše korenine segajo mnogo dlje v preteklost, da so močne in zanesljive tudi v časih preizkušenj ter da omogočajo rast ustvarjalne in solidarne človeške skupnosti. Skupnosti, ki se s hvaležnostjo in iskrenostjo ozira v preteklost ter odgovorno snuje svojo prihodnost.«

Tik pred predstavitvijo knjige Tržič skozi objektiv stoletja 3. septembra 2026 so pred Tržiškim muzejem z njo pozirali Boris Kuburič ter urednika David Ahačič in dr. Bojan Knific. Foto: Ivo Žajdela

Ali bo v Tržiču v prihodnjih generacijah sreča doma ali ne?

Velik izziv jim še danes pomeni vprašanje, ki ga je v uvodniku prve številke Cerkvenega glasnika za tržiško župnijo januarja 1927 zapisal takratni župnik Anton Vovk: »In ko bodo takrat čez 100 let gledali nazaj v mestno zgodovino, se bodo pač tudi vprašali o tem, ali je bil tačas Tržič srečen ali ne. Ali bo v Tržiču v prihodnjih generacijah sreča doma ali ne?«

Izbor zgodb iz živopisanega mozaika časa

Ta fotomonografija ni nastala kot popolna kronika minulega stoletja, temveč kot izbor zgodb iz živopisanega mozaika časa, prostora in medčloveških stikov. Namesto strogega kronološkega zaporedja so sledili tematski zasnovi, ki v sto poglavjih razkriva različne plasti življenja: naravno in kulturno dediščino, gospodarstvo, šolstvo, vsakdan, praznike, šport, kulturo, ustvarjalnost, povezovanje Tržiča z evropskim in svetovnim prostorom ter druge. Želeli so, da spregovorijo predvsem fotografije, zato so jih izbrali več sto, ki najizraziteje pričajo o spremembah, dosežkih in trenutkih preteklega stoletja. Vsak obraz, ulica, hiša, delavnica ali planina na straneh knjige pripoveduje zgodbo ljudi, ki so s svojim delom, znanjem, pogumom in medsebojnimi odnosi oblikovali Tržič, kakršnega poznamo danes.

Pomen razvijanja kolektivnega spomina in kulture spominjanja

V Tržiškem muzeju, krajevnem spominskem zbirališču, si želijo, da bo knjiga pripomogla k ozaveščanju pomena razvijanja kolektivnega spomina in kulture spominjanja. Knjiga je namenjena domačinom, ki bodo v njej prepoznali del svoje osebne ali družinske zgodbe, in obiskovalcem, ki bodo Tržič spoznali skozi njegove ljudi, dediščino in spomin. Če bo ob listanju spodbudila pogovor med generacijami, obudila pozabljen spomin ali koga navdihnila, da bo na domači kraj pogledal z bolj ljubečim pogledom, bo njen namen dosežen.

Tržič nekoč (na sliki v Tržiškem muzeju). Foto: Ivo Žajdela

Tržič je iz obrtniškega trga prerasel v industrijsko središče

Sašo Borojevič je ob jubileju v Tržiškem glasu (priloga Gorenjskega glasa, 1. 9. 2026) zapisal, da je Tržič imel za seboj dolgo pot, ko je leta 1926 postal mesto. Trške pravice mu je že leta 1492 podelil cesar Friderik III., kasneje pa se je razvijal kot pomembna naselbina na prometni poti med Trstom, Celovcem in Dunajem. Obrt, trgovina in podjetnost so postajale vse pomembnejši del življenja kraja. Po prvi svetovni vojni se je razvoj še pospešil. Tržič je iz obrtniškega trga prerasel v izrazito industrijsko središče, zato je bila pobuda za povišanje v mesto logična posledica njegovega razvoja.

Peter Kozina, ustanovitelj tovarne čevljev Peko, na sliki v Tržiškem muzeju. Foto: Ivo Žajdela

Bombažna predilnica in tkalnica ter čevljarska tradicija

Pomembno vlogo pri hitrem razvoju Tržiča je imel takratni župan Ivan Lončar, ki je Tržič vodil med letoma 1921 in 1933. Mesto je takrat imelo železniško povezavo s Kranjem, lasten vodovod, elektrarno, razvito šolstvo in zdravstvene ustanove; ob tem pa izjemno močno tekstilno, čevljarsko, kovinsko in usnjarsko industrijo. Bombažna predilnica in tkalnica je zaposlovala številne delavce, čevljarska tradicija pa je iz rokodelske obrti prehajala v tovarniško proizvodnjo. Tržič je bil kraj, ki je rasel, gradil in gledal naprej.

Smučarski skoki ob cerkvi sv. Jožefa nad Tržičem leta 1952. Vir: Tržiški muzej

Povzdig v mesto, nov mejnik v zgodbi kraja

Ko je kralj Aleksander I. Karađorđević leta 1926 Tržič povzdignil v mestno občino, je ta pridobitev statusa kraja takrat pomenilo predvsem priznanje njegovemu go­spodarskemu, kulturnemu in družbenemu pomenu. Za Tržičane pa je bil to predvsem nov mejnik v zgodbi kraja, ki je že stoletja dokazoval, da zna izkoristiti svojo lego, naravne danosti in predvsem lastno ustvarjalnost.

Gašenje požgane cerkve sv. Jožefa nad Tržičem leta 1959. Vir: Tržiški muzej

Sto let pozneje se je marsikaj spremenilo

Velikih industrijskih sistemov, ki so nekoč narekovali utrip mesta, danes ni več. Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) in Peko sta postala del industrijske zgodovine, njuna območja pa se postopoma vključujejo v nove zgodbe mesta. Gospodarstvo je danes bolj razpršeno, pomembno vlogo pa imajo manjša in specializirana podjetja, podjetništvo ter storitve. Toda ostaja Tržič, stisnjen med gore in ob Tržiško Bistrico. Ostajajo spomini na delo in življenje prejšnjih generacij. Ostajajo tradicije, od Šuštarske nedelje do gregorčkov, ohranjeno staro mestno jedro, zbirke Tržiškega muzeja in znanje, ki se iz roda v rod prenaša med ljudmi. Ostajata tudi značilna tržiška trma in vztrajnost, ki sta mestu pomagali preživeti vzpone in padce, požare in poplave, menjave držav in političnih sistemov ter vzpon in zaton industrije.

Med obnovo požgane cerkve sv. Jožefa nad Tržičem leta 1959 so si domačini podajali strešno kritino v dolgi verigi. Vir: Tržiški muzej

Stoletnica mesta ni samo pogled v preteklost

»Prav zato stoletnica ni samo pogled v preteklost. Je tudi pogled na to, kdo smo danes in kakšen Tržič želimo pustiti prihodnjim generacijam. Mesto svojo prihodnost gradi na povezovanju industrijske dediščine, kakovostnega bivanja, narave, turizma, kulture, športa in podjetništva. Med pomembnejšimi izzivi je tudi nova vsebina nekdanjih industrijskih območij, med njimi BPT, ki lahko postanejo del sodobnega mestnega razvoja,« je še spomnil Sašo Borojevič.

Suzana P. Kovačič, Stoletje mesta, ponosa Tržičanov, Gorenjski glas, 1. 9. 2026

Suzana P. Kovačič, Družinski album mesta Tržič, Kuburič, Ahačič, Knific, Gorenjski glas, 2. 10. 2026

1/5