V dveh enotah DSO Vič Rudnik, Bokalci in Kolezija, jesen življenja preživlja 570 oskrbovancev, od teh jih v domu na Bokalcih 378. Dom na zahodnem obrobju Ljubljane, v neposredni bližini Mosteca in živalskega vrta, duhovno oskrbujejo duhovniki iz frančiškanske župnije sv. Antona Padovanskega na Viču. »Dvajset let smo z vodstvom iskali primeren prostor za kapelo, leta in leta smo ostajali pri obljubah. Zato je danes za oskrbovance doma, za številne zaposlene in za vso župnijo velik praznik,« je povedal za Družino viški župnik p. Marjan Čuden in pristavil, da je dom starejših »molitvena oaza«. Po besedah p. Čudna so bila včasih molitvena jedra v samostanih, zdaj, ko se ti praznijo, pa so polni domovi za ostarele. »Dom za ostarele je za župnijo molitveni center,« je dejal p. Čuden in povabil oskrbovance, njihove svojce in zaposlene v domu, da kapelo, ki bo odprta noč in dan, radi obiskujejo. Že dve desetletji v dom prihajajo patri frančiškani vsak petek, obiskujejo oskrbovance, spovedujejo, delijo obhajilo, maziljenje. Ob prvih petkih in redno za večje praznike, med drugim na božični večer in velikonočni ponedeljek, je v domu maša. Imajo tudi molitveno skupino, ki jo vodijo prostovoljke iz viške župnije.

»Bog ne potrebuje veliko prostora«

»V domu ustvarjamo domačo Cerkev,« razloži p. Čuden, ki je potem, ko so dobili prostor za kapelo, na stroške župnije prostor primerno opremil, danes, v petek, 19. junija, pa je kapelo, posvečeno Mariji Pomagaj, v pritličju doma blagoslovil nadškof Stanislav Zore. »Prostor ni velik. Naš Bog ne potrebuje veliko prostora. Potrebuje pa topel prostor, potrebuje prostor, v katerem je sprejet, v katerem je dobrodošel. Prostor, v katerem je sprejet kot prijatelj, kot tisti, ki prihaja k nam kot brat,« je dejal nadškof predno je prostor blagoslovil. Da bodo v tem prostoru ljudje, obloženi z nadlogami in težavami, stiskami let in boleznijo našli Nekoga, ki pozna človeka v dno srca, je dejal nadškof in zbrane povabil, naj radi prihajajo v kapelo po moč in pomoč.

"Prostor ni velik. Naš Bog ne potrebuje veliko prostora," je dejal nadškof, predno je kapelo blagoslovil (fotografije Tatjana Splichal)

»Naš Bog in naša ljubezen ni omejena s štirimi stenami«

»Rad bi, da v to naše praznovanje zajamemo tudi vse brate in sestre, ki niso mogli priti sem. Tiste, ki so po sobah. Ki so privezani na bolniško posteljo. Kajti naša ljubezen, naša molitev in naš Bog ni omejen s štirimi stenami kateregakoli prostora, ampak gre vedno tja, kamor ga kliče naša ljubezen in naša skrb. Zato zajemimo v naše bogoslužje vse, ki živijo pod to streho, mi bodimo njihovi predstavniki, mi bodimo tisti, ki bomo tudi njihove prošnje in njihove daritve položili pred Gospoda,« je nagovoril oskrbovance nadškof Zore. Da je Jezus pod streho doma navzoč na več načinov, je dejal.

»Jezus je navzoč, ko smo zbrani v dobroti, v ljubezni, v potrpežljivosti …«

Prvi način Jezusovega bivanja je »vsak izmed vas. Jezus se poistoveti z vsakim izmed nas. Dragoceno in pomembno je, da se zavedam, da sem prostor Jezusove navzočnosti – tako bomo laže sprejemali nevšečnosti v nas in med nami.« Kot je dejal nadškof, Jezus ni navzoč le takrat, ko smo pri maši in obhajilu, ampak vedno, kadar smo »zbrani v dobroti, v ljubezni, v medsebojnem spoštovanju, v potrpežljivem sprejemanju drug drugega. Zato ustvarjajte takšno skupnost, medsebojno povezanost, skrb drug za drugega.« Jezus pa je navzoč tudi v vsaki molitvi. »Vedno, ko sklenete roke, ko odprete Sveto pismo, ko vzdihnete k Bogu, k Materi Mariji za pomoč, za tolažbo, takrat je Jezus z vami, moli z vami, moli v vas. In od danes naprej bo z vami Jezus tudi v zakramentu Rešnjega telesa. Na ta način najbolj otipljivo, najbolj zaznavno izpolnjuje obljubo, da bo ostal s svojimi vse dni do konca sveta. Tu bo noč in dan: ko boste bedeli in ko boste spali. Jezus bo tukaj z vami, za vas.«

»Izročajte, kar se rojeva v vaših srcih: vprašanja, strah, stiske, osamljenost«

Ob koncu je nadškof Zore povabil oskrbovance doma, naj radi prihajajo v kapelo in se pogovarjajo z Jezusom. »Izročajte mu vse lepo, kar nosite s seboj iz vseh desetletij svojega življenja. Izročajte tudi težko, kar se rojeva v vašem srcu: vprašanja, strah, morda osamljenost, Jezus vse stvari pozna. Zato bo razumel vse, kar mu boste povedali. Pripovedujte mu. Ali pa samo preprosto pridite sem in bodite z njim. V tišini. V tihi navzočnosti.« Nadškof je prosil starejše, da ne molijo le zase, ampak naj mu prinašajo na oltar tudi stiske drugih oskrbovancev, svojcev in uslužbencev. Prosil jih je, naj molijo za Cerkev, za nove duhovne poklice, naj molijo za slovenski narod in potrebe vsega sveta. Ob koncu jim je obljubil svojo molitev: »Ker vem, da tudi vi potrebujete molitve drugih. Na ta način bomo, čeprav ne v istem prostoru, združeni v isti veri in povezani v isti ljubezni. Mati Marija, v katero se boste ozirali v tej kapeli, naj vam pomaga, da boste ljubili Jezusa in boste ljubili drug drugega.«

Nadškof Zore je med mašo blagoslovil kapelo, ...


... po maši pa se je srečal, rokoval in zadržal v pogovoru z oskrbovanci.