Na drugo adventno nedeljo je slikar Janez Štros začel z »dobrodelno akcijo« Tudi ti si angel za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Vsakemu, ki daruje 10 evrov za terapije otrok, Janez Štros podari monografijo s 37 njegovimi slikami. Kdor podari 500 evrov in več, dobi poleg knjig v dar še slikarjevo original sliko na platnu.

Z umetnikom janezom Štrosom se je na odru SiTi teatra o dobrodelnem projektu Tudi ti si angel pogovarjala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.


Anamarija Stibilj Šajn: »Velike umetnine nastanejo v radosti, lahko pa tudi v bolečini.«

»To ni prva dobrodelna gesta Janeza Štrosa. Že več let sodeluje z dobrodelno kolonijo Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu,« je povedala Anamarija Stibilj Šajn na kulturnem dogodku ob začetku akcije Tudi ti si angel v ljubljanskem SiTi Teatru. »Janez Štros svoja dela poklanja, ker jih čuti kot dar. Poklanja jih, ker se zaveda, da so njegova dela del njega samega in ko jih poklanja, poklanja del sebe.«

Štros je po besedah likovne kritičarke Stibilj Šajnove začel slikati v težkem življenjskem obdobju, v žalosti. »Slikovna površina je bila tista, kateri je zaupal, slikovni površini je razkril občutja, duševna stanja, spomine … Slikarsko platno je sprejelo vse tisto, kar se je pretakalo v njegovi podzavesti. In roka je čutila, da mora na slikovno površino prenesti vse to, kar nosi v sebi.«

Slikarske površine Janeza Štrosa so bogate, je dejala Stibilj Šajnova. Gradi jih z oljnimi barvami, večplastno; na dvodimenzionalno platno nanaša predvsem homogene barve, ampak ko se začnejo barvni nanosi med seboj pogovarjati, komunicirati, tudi komfrontirati, nastane žlahtna barvna zlitina in to nastajajočo mehkobo likovna kritičarka pripisuje umetnikovi duši: »barve, ki jih uporabi, so odraz njegovega trenutnega stanja, so ogledalo njegove duše.«

Da se velike umetnine rojevajo v veselju in radosti, lahko pa tudi iz bolečine, je dejala Stibilj Šajnova: »Leto 2002 je bilo za Janeza Štrosa leto bolečine. Nekatere rane se nikoli ne zacelijo, nastanejo pa tudi nove. In angelske slike, objavljene v knjigi, niso le odraz bolečine, ampak avtorjeva želja, da bi te slike pomagale ljudem, tistim najbolj ranljivim. Otrokom s posebnimi potrebami.«

Janez Štros: »V knjigi vsak najde svojo zgodbo, svojega angela«

»Če boste slike v knjigi gledali s srcem, vam bodo marsikaj povedale. V knjigi lahko preberete mojo zgodbo, lahko si ob slikah vsak najde tudi svojo zgodbo, svojega angela,« je v pogovoru z Anamarijo Stibilj Šajn dejal slikar Štros: »Trdno sem prepričan, da če si boste vzeli za vsako sliko vsaj toliko časa, kolikor približno porabite za branje ene strani besedila, boste odkrili zgodbo in tudi angeli se vam bodo pokazali. Vam, vaši. Kot so se meni moji.« Da namenoma ni poleg abstraktnih slik objavljal besedila, čeprav je seveda nastajalo, je dejal umetnik: »Če bi objavil besedilo, bi ljudje posvečali čas branju mojih besed, vsak tistih par besed prebral, sliko bi pogledal bežno, si mislil svoje in knjigo postavil na polico. Želim, da slike vsakemu povedo njegovo zgodbo. Jaz berem svojo zgodbo skozi slike v knjigi, vsak dan je malo drugačna.«

In zakaj pomoč otrokom s posebnimi potrebami?

Do pred nekaj meseci je bil svet otrok s posebnimi potrebami Janezu Štrosu še povsem neznan. Ob srečanju s fantom z Downovim sindromom pa je slikar prejel nekaj, »kar do tedaj nisem vedel, da sploh obstaja. Ljubezen.« Štros je dejal, da izraz otroci s posebnimi potrebami absolutni ni pravi: »So posebni otroci. Imajo nekaj, kar smo mi 'normalni' izgubili. Ko sem se v zadnjih mesecih več družil z njimi, pripravljal tudi slikarske delavnice, se z njimi pogovarjal, jih opazoval, sem se večkrat vprašal, kdo ima posebne potrebe: mi ali oni? Mi imamo posebne potrebe, težave: materialne, v odnosih … Ti posebni otroci se s tem ne obremenjujejo. Na slikarski delavnici me je v dveh minutah 17 otrok sprejelo za svojega, me objelo, brez zadržkov, brez predsodkov, brezpogojno, brez pričakovanj …« Nič od tega še pred nekaj meseci ni vedel, »50 let sem živel kot slepec sredi tega sveta«, je dejal. Ko je ta svet odkril, je začutil, da bi rad nekaj naredil zanje, saj so terapije drage in mnogi starši jih ne zmorejo.

Janez Štros je začel slikati pred slabimi 15 leti. Otroštva ni imel lahkega, večkrat je bil tepen kot ljubljen, pravi, zato je raje ostajal na obrobju, neviden. Na pot mu je bila poslana krasno dekle Anita, poročila sta se in dobila dva otroka. To je bilo po besedah Janeza Štrosa »zlato obdobje« njegovega življenja. Dokler ni prišla bolezen in po šestih letih bolezni in trpljenja se je Anita poslovila v večnost. V žalosti in skorajšnjem obupu je – sicer na poklicni poti uspešen manager - stopil v trgovino z barvami in platni. Začel je slikati, na platno je, kot je dejala Stibilj Šajnova, prelival čustva, bolečino. »Janez Štros ne slika, da bi izražal sebe, ampak da bi se s svojo ustvarjalnostjo dotaknil vseh nas. Še posebej tistih, za katere čuti, da jim lahko pomaga. Slike so prave eksplozije čustev. In upam, da bodo čustva valovala in vzvalovala srce marsikoga,« je sklenila Stibilj Šajnova.

V zadnjih petih letih je Janez Štros razstavljal v številnih evropskih galerijah, od Dunaja, Londona, Rima, Pariza, Berlina … Zapisan je v številne kataloge sodobnih slikarjev. Njegovo delo je krasilo tudi prireditveni oder letošnjega koncerta Klic dobrote v Celju. V prihodnjem letu bo Janez Štros razstavljal tudi v galerija Družina.

Dvorano SiTi teatra so do zadnjega kotička napolnili ljubitelji umetnosti in dobrodelnosti. Med njimi je bila tudi organizatorka kolonije Umetniki za Karitas Jožica Ličen.


V preddverju teatra je Janez Štros kljub teatrski umetni svetlobi razstavil nekaj svojih original abstraktnih slik.