Toda, kot v pogovoru za Radio Vatikan trenutne razmere v tej severnoafriški državi opisuje nadškof v Tunisu, Ilario Antoniazzi, »tunizijsko ljudstvo se nikoli ni vdalo, niti v najtežjih trenutkih: treba ga je podpirati, okrepiti narodni ponos in prebuditi močno vero, ki ga vodi na tej poti«.

Zdaj vsi čakamo, kaj lahko stori novi predsednik, kakšen je njegov program.

Po besedah nadškofa Antoniazzija ljudje niso mogli več prenašati preteklih razmer: »Zdaj vsi čakamo, kaj lahko stori novi predsednik, kakšen je njegov program.« Predsednik Kais Saied je minulo nedeljo zaradi neučinkovitosti odstavil premierja in parlament, vojska pa je na ulicah, da bi zagotovila varnost; v državi so uvedli nočno policijsko uro in prepoved gibanja. Kot pove nadškof, je po eni strani čutiti veliko upanje, saj je v državi več kot leto dni vladala velika praznina na področju oblasti in nihče ni vedel, v katero smer je treba iti.

V času najhujše epidemije v Tuniziji niso imeli ministra za zdravje, gospodarstvo vztrajno propada. Zato, tako nadškof Antoniazzi, gredo ljudje zdaj zadovoljni na ulice, »ker upajo v to novo malo revolucijo – ki ni državni udar«. Tunizija ima predsednika, ki pozna ustavo in je prisegel, da se bo boril proti korupciji ter zagotovil, da bodo tisti, ki bodo vpleteni v korupcijo, kaznovani. Po jasminovi revoluciji je manjkal pravi voditelj, ki bi državo peljal v določeno smer.

Ljudstvu je treba vliti upanje, ki ga je izgubilo

Naslednji koraki, ki jih je po mnenju nadškofa v Tunisu treba storiti, je vliti upanje tunizijskemu narodu, saj so to že popolnoma izgubili, tudi zaradi epidemije; ljudje danes s težavo verjamejo v svojo prihodnost. Kot pojasni nadškof, Tunizijci, ki se odpravijo proti Lampedusi, ne bežijo zaradi lakote ali vojne, temveč zato, ker ne vidijo prihodnosti.

Epidemija je razmere seveda zelo poslabšala: »Bolnišnice so bile polne, kisika ni bilo na voljo, mnogi ljudje so umrli. Cepiv ni in ljudje jim ne zaupajo. Le redki na ulici nosijo maske in to je imelo velike posledice za turizem in torej za gospodarstvo; stanje se je z nočno policijsko uro še poslabšalo, saj so tako onemogočene mnoge dejavnosti. Na tisoče oseb je izgubilo delo, saj je za Tunizijo turizem bistvenega pomena.«

Pozornost naj se usmeri na sposobnosti ljudi

Nadškof je ob koncu pogovora dejal, kako Cerkev daje upanje v smislu, da je Tunizija država, ki si je vedno opomogla. Nikoli se ni predala, niti v času diktature. Ljudje niso neumni, da bi se iz njih norčevali; med njimi je veliko literatov, pozornost je treba usmeriti na njihove sposobnosti in ne preveč računati na druge. Tunizijci so po nadškofovih besedah »zelo ponosen, pa tudi izredno veren narod«. Spomniti jih je treba, da obstaja Bog, ki jih ne bo nikoli zapustil, saj verjamejo v Boga. Morda se na trenutke zdi, da spi, kot je Jezus zaspal v čolnu med nevihto: »Toda zagotovo obstaja.«