Dolina pod Turškim križem

Ob južnem vznožju Spodnjih Bohinjskih gora, ki jih na tem koncu rajši imenujejo tolminsko-bohinjske gore, vijuga reka Bača. Ta je med strma pobočja vrezala ozko dolino, nad katero so raztresene slikovite, a čedalje bolj prazne vasi (od več kot dvajsetih naselij jih je na dnu doline samo šest). Baška grapa je dolga približno trideset kilometrov in jo lahko z avtom prevozimo v pol ure. Če želimo začutiti utrip življenja in si ogledati nekaj zanimivosti, pa v njej zlahka preživimo ves dan.

Razstava o Baški grapi v Jakovkni hiši v Podbrdu pripoveduje, da je bilo to območje dolgo časa redko poseljeno in težko prehodno, čeprav je ob Bači peljala pomembna pot v Selško dolino in Bohinj. Razmere so bile še posebej trde v zgornjem delu doline, ki je postal gosteje poseljen šele sredi 13. stoletja, ko je oglejski patriarh Bertold Andeški sem pripeljal priseljence z rodne južne Tirolske. Nanje še vedno spominjajo nenavadna, nemško zveneča zemljepisna imena in priimki.

Na začetku prejšnjega stoletja je mirno življenje v dolini razburkala gradnja Bohinjske proge, med obema vojnama pa rapalska meja, ki jo je odrezala od tedanje Jugoslavije. Italijani so ob meji zgradili številne bunkerje, vojašnice in druge objekte, ki so se ohranili do danes.



MED POREZNOM IN ČRNO PRSTJO
Če na Petrovem Brdu zavijemo navkreber proti Podporeznu, kmalu prispemo do cestnega razpotja. Tam blizu je vhod v velik podzemni bunker, ki si ga lahko ogledamo tudi sami – če imamo s seboj baterijsko svetilko in malce poguma. Ista cesta nas višje pripelje še do označenega odcepa proti križu. Če se sprehodimo po gozdni cesti, s katere se planinska steza proti Poreznu požene strmo navkreber, pridemo v četrt ure do razpotja pri domačiji pri Robarju. Srednja od treh poti se hitro znova razcepi. Desni krak pelje do križa, ki so ga pred nekaj leti postavili v spomin na tamkaj rojenega duhovnika Janeza Volfa (1835–1917), levi pa na zahodno stran Robarjevega griča, kjer se pod ovinkom skriva nekdanja italijanska vojašnica. Z roba ob njej je lep razgled na Črno prst, okoliške vrhove in Podbrdo. Predsednik tamkajšnjega turističnega društva Jože Dakskobler nam je med hojo natrosil vrsto zanimivosti o teh krajih. Tudi o gorskem maratonu štirih občin, ki bo 16. junija tekmovalce popeljal na 38,5 kilometra dolgo pot po pobočjih Črne prsti in Porezna (več na www.gm4o.si).

TURŠKI KRIŽ
Ob cesti s Petrovega Brda proti Podbrdu nas kažipoti vabijo k zajetju hidroelektrarne in turškemu križu. Pot do zajetja pelje po ozki soteski kar po ceveh, ki so nameščene nad tlemi. Hoja po njih je bila za naša šolarja velika dogodivščina, med katero je bila seveda potrebna precejšnja previdnost. Pot do turškega križa pa nam je razkrila zanimivo legendo, po kateri naj bi Turki nekoč čez Petrovo Brdo vdrli v Selško dolino in s seboj odpeljali šestletnega fanta z imenom Jožko. Dvajset let pozneje so znova pridrli v te kraje, vendar so jih domačini na tem kraju pošteno naklestili. Po bitki so med ranjenci zajeli tudi janičarja Juzufa, v katerem so prepoznali ugrabljenega dečka. Ta je potem v skalo, pod katero je bil ranjen, v zahvalo za vrnitev v krščanski svet vrezal križ.

POPKORESA, DRISELPOH, SOPOTA
Na vrhove nad Baško grapo pelje množica planinskih poti. Po tisti, ki gre iz Podbrda na Vrh Bače (od župnijske cerkve krenemo po cesti mimo pokopališča), se lahko v dobre pol ure vzpnemo do cerkve sv. Lenarta v Bači pri Podbrdu, od koder je lep razgled na Porezen.

V Baški grapi raste kratkodlakava popkoresa, ki je ne najdemo v nobenem drugem delu sveta. Njeni beli cvetovi krasijo od maja do konca julija tudi navpično skalovje ob cesti, ki pelje iz Podbrda v spodnji konec doline. Tik ob tej cesti je še ena zanimivost. Če se pod Podbrdom sprehodimo ob prvem potoku na desni, prispemo do slikovitega vhoda v sotesko Driselpoh, kjer se kolovoz zbaše skozi ozek prehod med previsnima stenama.

Med vasmi, ki so jih sredi 13. stoletja postavili priseljenci z južne Tirolske, je imel osrednjo vlogo Rut, ki leži pod Rodico. Vanj pelje lepa cesta iz Koritnice. Slikovita vas, kjer živi danes malce več kot štirideset ljudi (leta 1869 jih je 330), je imela v minulih stoletjih posebne pravice in lokalno samoupravo. Danes je njena največja znamenitost lipa pred župnijsko cerkvijo sv. Lamberta, ki meri v obsegu kar 830 centimetrov.



Ob koncu potepanja po Baški grapi smo v vasi Kneža še enkrat zavili z glavne ceste in nadaljevali vožnjo skozi Podmelec do lesene table, ki vabi k 62 metrov visokemu slapu Sopota. Gozdna steza nas je v slabih petnajstih minutah pripeljala pod skalnato steno, pod katero smo še močneje začutili divjo privlačnost teh krajev.

IZLETNIŠKE DROBTINICE

Dostop: V Baško grapo se lahko pripeljemo iz Škofje Loke prek Petrovega Brda, iz Idrije po dolini Idrijce ter iz Nove Gorice in Tolmina prek Mosta na Soči.

Nekaj zanimivosti: objekti ob rapalski meji, turški križ in pot do zajetja hidroelektrarne ob cesti Petrovo Brdo–Podbrdo, razstava o Baški grapi v Jakovkni hiši v Podbrdu (pri župnijski cerkvi), soteska Driselpoh, lipa v vasi Rut, slap Sopota, slikovite vasi …

Zemljevid: Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, 1 : 40.000.

Več informacij in vodenje:
· TIC Podbrdo v Jakovkni hiši, ki je maja in junija odprt ob sobotah in nedeljah od 10. do 13. in od 14. do 18. ure (telefon 05/380-04-85)
· Turistično društvo Podbrdo (telefon 041/837-551)
· LTO Sotočje (www.lto-sotocje.si)