»Toliko izgub in toliko žalujočih in tudi toliko neodžalovanih žalovanj je med nami! Toliko solz! Naj tudi ta knjiga vsaj malo pomaga razumeti, sprejeti in prenesti stisko, ki prej ali slej tako ali drugače doleti vsakega človeka.« Tako je v predgovoru knjige Z vsako smrtjo sem drugačna zapisala Mira Dobravec (1949), pisateljica in publicistka, med drugim tudi dolgoletna urednica otroške revije Mavrica.

Prav v času urednikovanja in zaposlitve na Družini je, stara komaj 50 let, po hudi bolezni izgubila moža; zatem so iz njenega življenja – nekateri držeč za njeno roko – odhajale drage osebe: bližnji in daljni sorodniki, prijatelji, in ko je že nastajala ta knjiga, v razmaku treh tednov še oče in mama.

»Leta so tekla in spreminjala svet in mene, spreminjala žalovanje in dodajala nove smrti in nova žalovanja, pa seveda tudi nova spoznanja,« je zapisala v uvodu knjige, v kateri je zbrala svoja razmišljanja ter zapiske »mnogih, s katerimi smo se skupaj učili živeti. Žalovati.« Pred desetimi leti je namreč dala pobudo za ustanovitev skupine za samopomoč Dober dan, žalost, skupine se še danes zbirajo v Ignacijevem domu v Ljubljani in po nekaterih župnijah.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine. Knjigo pa lahko prelistate tule.

»Smrt vse obrne na glavo,« pišete v uvodu v knjigo. Bi lahko rekli, da je vaša nova knjiga nekakšen priročnik za žalovanje?

Oh, ne! Priročnike in učbenike pišejo strokovnjaki! Ta knjiga je zbirka naših »pripomočkov«, ki smo jih z žalujočimi uporabljali v skupini za samopomoč. Je zbirka naših bergel – različne misli, vaje in načini delovanja, , ki so nam pomagali in vse, kar bi lahko pomagalo tudi drugim.

Torej je zbirka izkušenj?

Izkušenj in spoznanj. Učili smo se vsak na sebi in eden od drugega. Olajšanje je, ko vidiš, da je pot nekdo pred teboj že prehodil oziroma da so si tvoje vprašanje zastavljali tudi drugi in našli odgovor, : dva sta našla odgovor in vsak je bil drugačen. Oba odgovora sta prava, če sta nekomu pomagala – tega smo se učili. Kajti smrt, kot pišem v knjigi, ustavi našo samoumevnost in zagledanost v svoje videnje in načrte in svet preuredi na novo. Kljub temu, da se na videz ni nič spremenilo, le nekdo manjka, je zdaj vse drugače. Kako neznosno prazen je svet, če manjka le en sam človek!

Je žalovanje drugačno, če umre bližnji po dolgi bolezni ali če umre nenadoma, ko ni bilo časa za slovo?

Vprašanje je pomembno, pa ne le zaradi načina žalovanja, ampak tudi zaradi po mojem mnenju napačnih predstav . Ob nenadnih smrtih slišimo, češ, kako je imel lepo smrt, kar zaspal je, in da si tudi on želi takšne smrti brez trpljenja. Jaz pa razmišljam drugače: kako velika milost je pravzaprav bolezen: ne bi si želela, da bi moj mož umrl od danes na jutri in tudi sama bi se raje pripravila na slovo. Ker ob nenadni smrti stvari ostanejo nedorečene. Res so tudi pri nas, ki smo se poslavljali šest let, ostala vprašanja, o katerih se nismo pogovarjali, a se mi zdi, da so drugačna kot če gre nekdo skozi vrata in se ne vrne nikoli več.

Odkar smo se v naši družini srečali s smrtjo na različne načine in z nesrečami, ki bi lahko imele smrtne posledice, se bolj zavedamo, kako je treba imeti vsak trenutek stvari dorečene, »pošlihtane«, predvsem v odnosih. »Naj ne zaide dan v svoji jezi,« piše tudi v Svetem pismu in upoštevanje tega se mi zdi zelo pomembno, pa naj življenje prinese karkoli.

Kakšna je vaša tolažba mlademu vdovcu, ki mu je žena umrla nenadoma in pustila skrb za tri mladoletne otroke?

Takšnih strašnih tragedij naš človeški um ne more razumeti. Kdo je bolj potreben na tem svetu kot mlada mamica? Po naši človeški logiki „ni še na vrsti“. In vendar ne vemo ne dneva ne ure in „pred smrtjo ne obvarje koža gladka“. Na morda nenaden odhod nismo pripravljeni nikoli, nihče tega ne ozavesti. Večkrat rečem, da bi morali dati v poročni obrednik: „Poglejta si v oči, eden od vaju bo ostal sam.“ Mladostna sreča, čas, ko ne verjameš, da bo to kmalu in lahko ljubeznivo o tem govoriš, bi bil kar pravi čas, da se o teh rečeh pomenita. Tako bi se lahko vdovec ali vdova ob smrti drugega spomnila, kaj sta si ob poroki o tem povedala in bi bilo morda za kanček lažje.



Kaj rečem mlademu vdovcu ali vdovi? Besede so strašno močna reč, zelo lahko zdravijo ali ranijo. Bojim se besed v pomembnih trenutkih in nimam receptov. Vedno dovolim, da pridejo iz srca, tiste pristne, samo za tisti trenutek primerne, neponovljive. Ali pa tudi dovolim, da jih ni – pobožanje, objem, če si upam, vsekakor bližina in sporočanje, da sem tu, če bi me morda potreboval … Pred skrivnostjo božjih načrtov lahko samo ponižno umolknem in priznam nemoč brez odgovorov. In verjamem, da če je tolažba v besedah, ki jih moram izreči jaz, da mi bodo dane pravi hip...

V knjigi je nabranih nešteto misli in izkušenj sodelujočih v skupini Dober dan žalost, paleta misli pisateljev, svetnikov, svetopisemskih citatov, skratka nešteto pravil in nasvetov, ki pravzaprav to niso …

Knjiga je sestavljena iz drobcev, »malih misli«, ki je vsaka zase vredna razmisleka. Ne bere se kot zgodba ali kotroman. Prepisana je iz tisočih listkov, mojih in tujih, nabirala sem jih tako rekoč dvajset let (pokaže na velik paket v kotu). Za njen nastanek se moram zahvaliti vsem žalujočim, s katerimi smo se skupaj učili žalovati, in uredniku Davidu Ahačiču, ki je z veliko spretnosti in modrosti misli uredil v celoto.

Te knjige ni mogoče brati od začetka do konca, ne more se je prebrati v eni noči, ampak po drobcih, po straneh, poglavjih. In na misel mi prihaja, da je knjiga v resnici »škrbina«. Kaj vse je še ostalo tamle na listkih in kaj vse bi se še dalo povedati! V knjigi je le malo od tega, kar bi mi vsi radi povedali drugim iz svoje izkušnje žalovanja. In morda bo bralec ob knjigi potreboval zvezek, kamor bo zapisoval svoje lastne misli, kar bi mu koristilo bolj kot vse modrosti in knjige sveta.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine. Knjigo pa lahko prelistate tule.