»Toliko izgub in toliko žalujočih in tudi toliko neodžalovanih žalovanj je med nami! Toliko solz! Naj tudi ta knjiga vsaj malo pomaga razumeti, sprejeti in prenesti stisko, ki prej ali slej tako ali drugače doleti vsakega človeka.« Tako je v predgovoru knjige Z vsako smrtjo sem drugačna zapisala Mira Dobravec (1949), pisateljica in publicistka, med drugim tudi dolgoletna urednica otroške revije Mavrica.

Prav v času urednikovanja in zaposlitve na Družini je, stara komaj 50 let, po hudi bolezni izgubila moža; zatem so iz njenega življenja – nekateri držeč za njeno roko – odhajale drage osebe: bližnji in daljni sorodniki, prijatelji, in ko je že nastajala ta knjiga, v razmaku treh tednov še oče in mama. »Leta so tekla in spreminjala svet in mene, spreminjala žalovanje in dodajala nove smrti in nova žalovanja, pa seveda tudi nova spoznanja,« je zapisala v uvodu knjige, v kateri je zbrala svoja razmišljanja ter zapiske »mnogih, s katerimi smo se skupaj učili živeti. Žalovati.« Pred desetimi leti je namreč dala pobudo za ustanovitev skupine za samopomoč Dober dan, žalost, skupine se še danes zbirajo v Ignacijevem domu v Ljubljani in po nekaterih župnijah.

»Smrt vse obrne na glavo,« pišete v uvodu v knjigo. Bi lahko rekli, da je vaša nova knjiga nekakšen priročnik za žalovanje?
Oh, ne! Priročnike in učbenike pišejo strokovnjaki! Ta knjiga je zbirka naših »pripomočkov«, ki smo jih z žalujočimi uporabljali v skupini za samopomoč. Je zbirka naših bergel – različne misli, vaje in načini delovanja, , ki so nam pomagali in vse, kar bi lahko pomagalo tudi drugim.

Torej je zbirka izkušenj?
Izkušenj in spoznanj. Učili smo se vsak na sebi in eden od drugega. Olajšanje je, ko vidiš, da je pot nekdo pred teboj že prehodil oziroma da so si tvoje vprašanje zastavljali tudi drugi in našli odgovor, : dva sta našla odgovor in vsak je bil drugačen. Oba odgovora sta prava, če sta nekomu pomagala – tega smo se učili. Kajti smrt, kot pišem v knjigi, ustavi našo samoumevnost in zagledanost v svoje videnje in načrte in svet preuredi na novo. Kljub temu, da se na videz ni nič spremenilo, le nekdo manjka, je zdaj vse drugače. Kako neznosno prazen je svet, če manjka le en sam človek!

Je knjiga »avtobiografska«?
(razmislek) To so me že spraševali tudi ob prejšnjih knjigah in po navadi se nasmehnem in pokimam. Vse, kar napišeš, je šlo čez tebe, je šlo čez tvoje srce, čez tvojo pamet. Ne morem jaz pisati iz tvoje izkušnje – tvojo izkušnjo lahko opišem, jo citiram, ampak če jo predelam čez sebe, je že postala tudi del mene. Do skupine za žalujoče sem prišla skozi svoje lastno žalovanje …

Pravite, da ste žalovali »izrazito slabo«, nekoč ste mi v prijateljskem pogovoru dejali, da ste bili »užaloščena sebičnost«. Kaj to pomeni?
Za možem sem žalovala neozaveščeno, naredila sem vse napake, ki jih lahko naredi človek v boleči izgubi bližnjega: potopila sem se v žalost, se zaprla vase, smilila sem se sama sebi, nisem videla, da tudi drugi žalujejo za istim človekom iz drugačnih odnosov z njim,, tolažila sem se z napačnimi stvarmi, izbirala sem napačne poti. Metod je bil bolan šest let in pol in toliko časa sem se v srcu poslavljala od njega: šestkrat smo praznovali zadnji rojstni dan, zadnji božič, zadnjo obletnico poroke, zadnjo veliko noč … Mislila sem, da sem že pred njegovim odhodom vse predelala, se poslovila, se pripravila, mislila sem, da sem utrjena. Seveda ni bilo nič od tega res.

Katere napake ste delali?
Zaprla sem se v »samousmiljenje«, v samoto. Odgnala sem vse ljudi od sebe, tudi nesramno, če zlepa ni šlo. In jim potem očitala, da jih ni. Hotela sem samo mir in nič drugega, hkrati pa sem se počutila izgubljeno v vesolju in samo in zapuščeno. Zamerila sem ljudem, če niso govorili o moji izgubi, in zamerila sem jim, če so govorili. Zamerila sem tistim, ki jih ni bilo blizu, tiste, ki so prišli, pa sem nagnala. Težko je bilo z menoj in vsi so to vedeli, le jaz sama se nisem zavedala tega. Ko se sedaj pogovarjamo o kakšnem človeku, kako mu ne moremo pomagati, ker noče, se spomnim nase. Še Kristus ne more pomagati tistemu, ki zakrkne srce in noče pomoči. Kdor se zapre, je zaprt. To je pri meni trajalo leta in leta.

Kaj se je zgodilo za preobrat?
Na povabilo sodelavke, in to si bila ti (nasmeh), sem šla na duhovne vaje k Svetem Duhu v Škofjo Loko. Tam sem od voditeljice s. Marine Štremfelj slišala preprost, a pretresljiv stavek: »Ne glej vendar v svoj popek! Zravnaj se, poglej gor, glej Kristusa, glej ljudi okrog sebe.« To je bila zame kot bi nekdo premaknil kretnico: obrni se navzven, k ljudem, zapusti svojo sebičnost. Seveda tega nisem slišala prvič, a ko sam trpiš, pozabiš vse, kar si do takrat slišal in prebral. Mnogokrat pozneje sem užaloščenim to povedala z zgodbo o sv. Hemi Krški: ko sta bila umorjena njena sinova, in je videla požgane hiše, kupe mrtvih, prestrašene vdove in izgubljene otroke, je šla in stregla ljudem in jih tolažila. Tako se je izmaknila svojemu srcu, ki je bilo tako zelo potrebno tolažbe. Vsi se bodo rešili, samo za sebičneže ni rešitve, poudarja p. Karel Geržan. Ko se obrneš ven iz sebe, si na začetku prave poti. Ko sem se zavedala, da se svet ne konča na robu moje žalosti, sem bila rešena.



Iz tega zavedanja je nastala skupina Dober dan, žalost?
Čutila sem, da moram podeliti svojo izkušnjo in svoja spoznanja z ljudmi, ki žalujejo. Da ni treba, da se vsak 10 let »kuha« v svojem samousmiljenju, da bo morda nekoč pozneje odkril, kar lahko spozna že ob izgubi dragega človeka: v bolečini se ne zapiraj vase, odpri se in poglej okoli sebe. Na skupini se učimo živeti kot brez amputirane noge, učimo se živeti z izgubo. Je drugače kot prej, vendar gremo lahko naprej.

Je žalovanje drugačno, če umre bližnji po dolgi bolezni ali če umre nenadoma, ko ni bilo časa za slovo?
Vprašanje je pomembno, pa ne le zaradi načina žalovanja, ampak tudi zaradi po mojem mnenju napačnih predstav . Ob nenadnih smrtih slišimo, češ, kako je imel lepo smrt, kar zaspal je, in da si tudi on želi takšne smrti brez trpljenja. Jaz pa razmišljam drugače: kako velika milost je pravzaprav bolezen: ne bi si želela, da bi moj mož umrl od danes na jutri in tudi sama bi se raje pripravila na slovo.Ker ob nenadni smrti stvari ostanejo nedorečene. Res so tudi pri nas, ki smo se poslavljali šest let, ostala vprašanja, o katerih se nismo pogovarjali, a se mi zdi, da so drugačna kot če gre nekdo skozi vrata in se ne vrne nikoli več. Odkar smo se v naši družini srečali s smrtjo na različne načine in z nesrečami, ki bi lahko imele smrtne posledice, se bolj zavedamo, kako je treba imeti vsak trenutek stvari dorečene, »pošlihtane«, predvsem v odnosih. »Naj ne zaide dan v svoji jezi,« piše tudi v Svetem pismu in upoštevanje tega se mi zdi zelo pomembno, pa naj življenje prinese karkoli.

Kakšna je vaša tolažba mlademu vdovcu, ki mu je žena umrla nenadoma in pustila skrb za tri mladoletne otroke?
Takšnih strašnih tragedij naš človeški um ne more razumeti. Kdo je bolj potreben na tem svetu kot mlada mamica? Po naši človeški logiki „ni še na vrsti“. In vendar ne vemo ne dneva ne ure in „pred smrtjo ne obvarje koža gladka“. Na morda nenaden odhod nismo pripravljeni nikoli, nihče tega ne ozavesti. Večkrat rečem, da bi morali dati v poročni obrednik: „Poglejta si v oči, eden od vaju bo ostal sam.“ Mladostna sreča, čas, ko ne verjameš, da bo to kmalu in lahko ljubeznivo o tem govoriš, bi bil kar pravi čas, da se o teh rečeh pomenita. Tako bi se lahko vdovec ali vdova ob smrti drugega spomnila, kaj sta si ob poroki o tem povedala in bi bilo morda za kanček lažje. Kaj rečem mlademu vdovcu ali vdovi? Besede so strašno močna reč, zelo lahko zdravijo ali ranijo. Bojim se besed v pomembnih trenutkih in nimam receptov. Vedno dovolim, da pridejo iz srca, tiste pristne, samo za tisti trenutek primerne, neponovljive. Ali pa tudi dovolim, da jih ni – pobožanje, objem, če si upam, vsekakor bližina in sporočanje, da sem tu, če bi me morda potreboval … Pred skrivnostjo božjih načrtov lahko samo ponižno umolknem in priznam nemoč brez odgovorov. In verjamem, da če je tolažba v besedah, ki jih moram izreči jaz, da mi bodo dane pravi hip ...

Vem, da je vprašanje čudno, pa vseeno: koliko časa naj žalujemo za dragimi ljudmi?
(nasmeh) Ne vem, koliko časa je treba biti zaljubljen, koliko časa se je treba veseliti darila ali ali človeka, tako tudi ne vem, koliko časa je treba oziroma moraš žalovati … Mislim, da je edino veljavno pravilo:: žaluj po svoje, tako in toliko časa, kot ti narekuje tvoje srce. Kot ti nihče ne more ukazat, da bodi zaljubljen, tako ti nobeno družbeno pravilo ali tradicija ne more ukazati, kdaj in kako moraš žalovati in kdaj je črnine konec. Žalovanje ni s časom merljiva stvar, kaj se spodobi v času žalovanja, pa so sploh kalupi. Spomnim se, ko je kmalu po Metodovi smrti k nam domov prišel na obisk duhovnik: bil je podobne postave kot moj mož, velik, čokat, z brado. Ne vem več, kaj je govoril, uspelo mu je, da sem se smejala, smejala sva se oba tako glasno, da naju je slišala tašča v spodnjem nadstropju. Zanjo je bilo to dvojno pohujšanje: da pride na obisk moški in da se naglas »režim«, pa tako kmalu po smrti! Kaj se spodobi v času žalovanja? Norme so bile ponekod kar grozljive, še dobro, da se spreminjajo, kjer se. Hvala Bogu, če vdova ne čuti potrebe, da bi nosila črnino! Obleci se v rdeče, če misliš, da ti bo to pomagalo, da boš boljše volje, ji rečem. Kaj imajo ljudje s tem!? »Ga ni imela rada,« bodo rekli. Kakšna neumnost!

Vprašanja, zakaj je Bog to smrt dopustil, kaj sem naredil narobe, da mi ga je vzel … so neobhodna. Pa so tudi smiselna?
Vprašanja se porajajo v človekovem srcu. Ni jih dobro zatirat ali zakopavat vase. Vse, kar te boli, straši in vznemirja, moraš pogledat z odprtimi očmi. Ob smrti preverjamo svoj odnos do življenja in smisla, do smrti, do Boga in do večnosti … Če je človekov odnos do presežnega ostal ob znanju verouka iz drugega razreda osnovne šole, če v tvoji glavi straši podoba Boga, ki je strogi sodnik, je seveda prvo vprašanje, kaj sem naredil narobe, da me kaznuje. Če v tvoji veri Bog ni dobri Oče in usmiljena Ljubezen, ampak le zapoveduje, da moraš biti priden, dober in izpolnjevati zapovedi, je logična misel na kazen . Ne njega, ki je umrl, kaznoval je mene. To je napačen odnos do Boga, napačen odnos do življenja. Bog je vendar usmiljen in ve, česa potrebujemo za zveličanje! »Zgodi se tvoja volja,« molimo vsak dan, čutimo pa ne tako – od njega pričakujemo, da bo z nami kot v samopostrežbi in bomo dobili vse po svoji želji. Tako gledanje kar kliče po spreobrnjenju in srečanje s smrtjo je res dobra priložnost, da si pregledamo in popravimo svoj odnos do vsega bistvenega.

Pomaga tudi jok in kričanje?
Pomaga in kar nujno je, mislim. Prečisti dušo in telo. Jaz tudi ko sem najbolj srečna, sedem v avto, zaprem vse šipe in – brez posluha sem namreč - pojem hvalnico Bogu. Tudi najbolj nesrečna in žalostna si dovolim, da jokam in tulim v avtu. Da nihče ne sliši. Oboje, veselje in žalost, mora iz človeka. Bog te razume, on vse ve, še preden tuliš. Jok in solze so zdravilne. Kajti ko boli duša, boli tudi srce, boli v prsih, lahko boli glava, pa tudi vse telo, povsem fizično. Ko izkričiš, se bolečina omili. Bog pa te itak razume, če si tiho ali če kričiš. Mislim pa, da je vesel, če si vzamemo toliko poguma, da zakričimo.

Naj otroci vedo, da mama žaluje?
Nisem psiholog, iz izkušenj pa vem, da je družina tista skupnost, v kateri skupaj rastemo skozi vsakdanjost, skozi veselje in tudi skozi preizkušnje. Ponarejenost, da ni nič narobe, se mi zdi napačna. Otrok ve, da je mama žalostna, pa če to pokaže s solzami ali pa ne. Sicer pa vsak značaj žaluje drugače: eni bi se pogovarjali, drugi se zapirajo v svoje sobe, tretji bežijo od doma, spet drugi bi vsak dan hodili na grob prižigat svečke, nekateri nikoli več ne bi šli na grob … Spomnim se zapise neke vdove, objavljen je tudi v knjigi: »Zdaj vem, da je moja naloga poklic mame. Če otroci nimajo očeta, naj imajo vsaj uravnoteženo mamo.« Seveda si napol slep, ko si od bolečine napol nor, a pomembno je, da si prizadevaš s posluhom gledati na ljudi okoli sebe. Izguba mame ali očeta ali otroka v družini je tako zelo težka, da lahko pride do razbitja družine. Ali pa družino močno in za vedno poveže. Če se trudimo drug za drugega in poskušamo skupaj jokati, se pogovarjati in tolažiti med seboj, bo to gotovo blagoslovljeno ...

Znamo pristopiti k ljudem, ki žalujejo? Ne vemo, kaj bi rekli, ne vemo, kako bi se vedli.
Res je težko pristopiti k žalujočemu človeku in vedeti, kaj naj narediš. Pravzaprav je najlaže pobegniti! Grdo, vendar gotovo bolje, kot deliti nasvete: »Ne jokaj! Vse bo še dobro! Jesti moraš …« Seveda je škoda, če gremo na drugo stran ceste, da ne srečamo žalujočega, ker ne vemo, kaj reči. Treba je najti ljubeč način, da si preprosto poleg. Nismo naredili kaj veliko, če smo rekli: pokliči, če kaj potrebuješ! Ne, ne bo te poklical, on je zakopan v žalost. Pojdi k njemu, povej nekaj stvarnega, oprijemljivega, recimo, da si mu prišel odmetat sneg. Ne bom pozabila vrečke najboljših čokoladnih bombonov: »Zdaj ste v stiski, potrebujete sladkor,« je bilo sporočilo na njej.. To je konkretna pomoč, da veš, da nekdo z ljubeznijo misli nate. Drobna pomoč, topel stisk roke, objem. Fraze žalostnemu človeku nič ne pomagajo.

Se žalovanje sploh kdaj konča?
Če pod besedo žalovanje mislimo intenzivno obdobje procesa, ko se navajaš, da boš živel brez človeka, ki si ga izgubil, potem se konča. Kdaj se to zgodi, ne vem. Gotovo različno. Zavedanje o dokončnosti izgube se dopolnjuje in bolečina izzveneva počasi. Kot je napisal Gradnik v pesmi: »Moji koraki že izgubljajo zate se v noč brez spomina.« To je na začetku zelo boleče, ko njegov glas več ne odzvanja niti v spominu, ko poteze izginjajo iz zaznav, ko živa podoba človeka, ki tako zelo manjka, izginja. Seveda pa to ne pomeni, da se otožnost ne vrne. Vrača se: ob ljubi glasbi, na skupnih krajih, ob obletnicah, na porokah otrok, ko pridejo vnuki … Takrat misliš, da ga ni, da si sam, lepo je, če zmoreš vedeti, da je pokojni tukaj, da sodeluje z nami, prosi za nas... Tako je lažje. Pravzaprav pa počasi spoznaš, da je občasna otožnost dobra, potrebna je kot črna barva za barvno paleto.

V knjigi je nabranih nešteto misli in izkušenj sodelujočih v skupini Dober dan žalost, paleta misli pisateljev, svetnikov, svetopisemskih citatov, skratka nešteto pravil in nasvetov, ki pravzaprav to niso …
Knjiga je sestavljena iz drobcev, »malih misli«, ki je vsaka zase vredna razmisleka. Ne bere se kot zgodba ali kotroman. Prepisana je iz tisočih listkov, mojih in tujih, nabirala sem jih tako rekoč dvajset let (pokaže na velik paket v kotu). Za njen nastanek se moram zahvaliti vsem žalujočim, s katerimi smo se skupaj učili žalovati, in uredniku Davidu Ahačiču, ki je z veliko spretnosti in modrosti misli uredil v celoto. Te knjige ni mogoče brati od začetka do konca, ne more se je prebrati v eni noči, ampak po drobcih, po straneh, poglavjih. In na misel mi prihaja, da je knjiga v resnici »škrbina«. Kaj vse je še ostalo tamle na listkih in kaj vse bi se še dalo povedati! V knjigi je le malo od tega, kar bi mi vsi radi povedali drugim iz svoje izkušnje žalovanja. In morda bo bralec ob knjigi potreboval zvezek, kamor bo zapisoval svoje lastne misli, kar bi mu koristilo bolj kot vse modrosti in knjige sveta.