Pogovarjali smo se o njegovi učiteljski viziji, dilemah na področju računalništva in pomenu prejetega naziva.

Zakaj učiteljski poklic?

Pri sebi sem vedno iskal, kaj bi dal ljudem, kako bi jim pomagal. Veščine učiteljevanja sem poskušal že v odraščanju: bil sem voditelj ministrantov v Zagorju, sodeloval sem pri mladinskih skupinah, inštruiral, pomagal vrstnikom. Tako sem videl, da znam z ljudmi, da jim moj način razlage pomaga, in se odločil. Že v zadnjem razredu osnovne šole sem napisal, da bom učitelj matematike.

Kot učitelj se trudi, da bi dijaki dobili izkušnje z danes aktualno tehnologijo. FOTO: Vid Ponikvar

Mislim pa, da bi morali učitelje več vključevati v različna družbena vprašanja in sprejemanje odločitev. Učitelj je z vidika družbe samo izvrševalec, v resnici pa imamo izjemno pomembno nalogo. Danes imam vpliv na sto otrok, ki bodo moj odnos, moj pogled nesli naprej v življenje. Tisti, ki odločajo, se tega premalo zavedajo.

Kakšna je izkušnja učenja računalništva?

Učitelj računalništva mora biti vedno bolj pazljiv, da dijakom privzgoji etiko; torej da ni pomembno samo, da imamo tehnologijo, ampak da je tudi v dobrobit človeka, da mu pomaga, ne pa da ga ovira oziroma zasleduje. Meni se to zdi ključno. 

Delati za to, da s tehnologijo izboljšamo naš vsakdan, ne pa, da zasužnji človeka. Dijakom vedno rečem: dokler naprava naš podatek samo pretvori, je uporabna; takoj, ko se ti podatki shranjujejo in niso dobro zaščiteni, gre za invazivno metodo in smo v nevarnosti.

Hkrati je treba spremljati novitete; računalništvo se spreminja iz dneva v dan, računalniki se širijo v vse pore življenja in treba je spremljati, kaj se dogaja tako na področju stroke kot na področju družbe. 

Med dijaki je dovolj zanimanja, letos je povečan vpis, tudi država to področju promovira – vedno več je zaposlitev, študijskih mest. Hkrati pa vsako področje, od biologije, fizike in tako naprej, potrebuje strokovnjake s področja računalništva. To je zelo iskan poklic.

Vsako leto razišče področje, ki ga ne pozna, da si razširi globino in širino znanja. FOTO: Vid Ponikvar

Kaj vam pomeni naziv učitelj leta?

To je zame pomembno priznanje, navsezadnje sem komaj devet let učitelj – to je moja prva zaposlitev. 

Hkrati pa je to tudi odgovornost, da pokažem svojo vizijo poučevanja, kakšen bo poklic učitelja v prihodnosti, in da sem zgled drugim, da si upajo, da si drznejo – vedno rečem, da je učni načrt samo ogrodje, kaj pa nanj dodaš kot učitelj, je tvoja avtonomija in tega ti nihče ne more vzeti. 

Gre torej predvsem za odgovornost, počutim se dolžnega biti na voljo tudi medijem. Čaka me še ena prijava, in sicer za globalni izbor.

Sam sem kristjan, katoličan, če pa pogledam temelje drugih religij, vidim, da se marsikje srečamo. FOTO: Vid Ponikvar

V župniji ste bili ministrant, organist. Kakšen je vaš odnos do duhovnega?

Duhovno je del vsakega človeka. Vsak mora to negovati v sebi; stvar posameznika je, kako to čuti in dojema, zdi pa se mi ključno, da je sinhron sam s sabo in do vseh dober. Verjamem, da ni nobena vera »najboljša«; pomembno je, da posameznik živi s čistim naukom. 

Sam sem kristjan, katoličan, če pa pogledam temelje drugih religij, vidim, da se marsikje srečamo. Povsod so radikalne smeri in potem se vsak zapira v svoj krog, svoje prepričanje. Bil sem ministrant in kamorkoli grem v cerkev, se čutim pomirjenega. 

V mladosti sem bil vpet v skoraj vse dimenzije župnije, pomagal se tudi v župnišču. Bil sem organist, moja učiteljica je bila Angela Tomanič, zelo pomembna organistka na Slovenskem.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (21/2022).