Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,39–45)

Zamotiti se

Zahodnemu človeku je ta čas nadvse ljub predvsem zaradi udobja, s katerim ga razvaja, recimo mu »udobje slepote«, da bomo bolje razumeli, za kaj gre pri njem. Ne toliko za to, da spimo na mehkih posteljah in da se vozimo v dragih avtomobilih, da imamo hrano na dosegu roke in denar tudi, udobje slepote je predvsem v tem, da je ta naš čas popolnoma zadušil pomembnost človekove samorefleksije, pogleda v ogledalo.

Tako se v tem času zdimo sami sebi čisto v redu, v tem je to udobje, da se lahko mirno pretegujemo na kavču, ne glede na to, da nam zdaj recimo že vse stvarstvo s spremembami vremena očita preveliko potratnost, ne glede na to, da vse okoli nas govori, da je nekaj narobe. 

Če gre za kak problem, je to zelo verjetno zaradi drugih, če je kaj, kar pretrga našo mirnost in zadovoljstvo, je to »iver v očesu našega brata« (Lk 6,41), ta nas moti. Zato obsojamo, samo zato.

Toliko »učinkovitih« stvari je, ki utišajo našo vest.

Da bruna v lastnem očesu ne začutimo več – čeprav to seveda še ne pomeni, da ga ni –, je pač zasluga toliko in toliko orodij, ki smo si jih izvolili, da nas dnevno vlečejo iz nas samih; da se potem tako zelo intenzivno ukvarjamo predvsem s stvarmi zunaj sebe, da iščemo »iveri« okoli sebe, to je najlažji način, da človek ne ve, da počne kaj narobe. Da ostane samemu sebi lep. 

Zato tako radi sledimo tračem, zato tako radi preverjamo škandale, zato tako radi opravljamo in brskamo po internetu, kako odrešujoče si je potrditi, da si boljši od drugih – ali vsaj manj slab. 

Pa tudi za trenutek, ko se morda človeku zazdi, da je opazil problem, imamo ogromno rešitev vseh vrst, in alkohol se zdi v tem kolesju še najbolj nedolžna stvar, toliko bolj učinkovitih stvari je, ki utišajo našo vest.

Bolečina

Je pač boleče ugotoviti, da »smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja« (Lk 6,44), ko je trgatev na koncu dneva drugačna od pričakovane, bolečine se bojimo, zato nas tako privlači udobje slepote, ker zna utišati bolečo, vznemirjujočo vest, pa čeprav v zameno zanjo tvegamo, da bomo »padli v jamo« (Lk 6,39). 

Kako »odrešujoče« si je potrditi, da si boljši od drugih – ali vsaj manj slab.

Pa je bolečina velikokrat zdravilna stvar, ko nas nekaj zaboli, natanko vemo, da je treba nekaj narediti, nekaj spremeniti, natanko vemo, da je nekaj narobe. 

In lahko nekaj bolnega pozdravimo. Kako nekaj odrešilnega je trenutek, ko nas zaboli »bruno« v očesu in začnemo jokati nad svojimi grehi …

»Odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl« (Lk 6,42). Samo tako se vidi prav, samo tako se prav živi in prav ukrepa, v optiki tega pomembnega »najprej«. Ker nas potem bolijo res prave stvari.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (8/2022).