Eden ključnih pokazateljev inferiornosti pisne uradovalne slovenščine so normativna pravna besedila. Pred letom 1849 niso prevajali v slovenščino niti najpomembnejših zakonov, če izvzamemo redke izjeme od sedemdesetih let 18. stoletja dalje.

So pa praktične potrebe že zgodaj narekovale zasebno prevajanje deželnoknežjega sodnega reda za t. i. gorske pravde, sodišča za vinogradniško posest. Ker so pri tej obliki sodstva dejavno sodelovali kmečki prisedniki, so t. i. gorske bukve kot sodni pripomoček prevajali na različnih koncih slovenskega ozemlja, celo v ogrskem Prekmurju, in to od druge polovice 16. do začetka 19. stoletja. Najstarejši in najbolj znan je prevod z Rake na Dolenjskem iz leta 1582, ki je od skupno desetih znanih prevodov in priredb tudi najpopolnejši. Prvi člen zelo okleščene priredbe gorskih bukev iz srede 18. stoletja z gradu Soteska pri Novem mestu se glasi: »Art.: 1. Peruimu ima en usakitiri Gorski Gospud, kateri sa kakova rezh toshio, usaku leto postiti...