Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ukrajina: slovenske misijonarke na pomoč beguncem

Ana Rupar
Za vas piše:
Ana Rupar
Objava: 01. 03. 2022 / 06:00
Oznake: Nemiri, Svet, Vojna, Ukrajina
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 05.09.2022 / 13:37
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ukrajina: slovenske misijonarke na pomoč beguncem
Begunci za prestop meje čakajo dva dni. Prostovoljci jim ves čas nudijo hrano. FOTO: Marta Meško

Ukrajina: slovenske misijonarke na pomoč beguncem

Marijine sestre, ki so se ob ruski invaziji na Ukrajino iz Kijeva umaknile v hišo na Zakrpatiju, ostajajo v stiku z duhovniki lazaristi, ki so ostali v mestu. Ti poročajo, da je v Kijevu zelo težko.

Sestra Marta Meško, slovenska misijonarka, rojena v Ukrajini, je v petek skupaj z dvema sestrama iz Kijeva prispela v hišo Marijinih sestre na Zakrpatiju. Z njo smo se pogovarjali o trenutnih razmerah v Zakrpatiju in v Kijevu.

Marta Meško: Težko si predstavljaš, kaj je to vojska

Sestra Marta, v petek ste prispele v Zakrpati. Kakšne so razmere v vašem rojstnem kraju, v vasi Turja Remeta?

Življenje je glede na razmere v državi tu kolikor toliko umirjeno. Prihajajo begunci, sem v našo vas, veliko jih je na Slovaški meji. Popoldan (včeraj, op. a) smo tja odnesle nekaj obleke in hrane. Čeprav za hrano je dobro poskrbljeno s strani lokalnih prebivalcev, prostovoljci jim trikrat dnevno prinesejo obrok.

Na mejnem prehodu Ubl'a se je vila kakšnih 5 kilometrov dolga vrsta beguncev. Za prehod meje so ljudje čakali že 24 ur, prav toliko časa čakanja je bilo še pred njimi. 

Pet kilometrov dolga kolona pred mejnim prehodom Ubl'a na ukrajinsko-slovaški meji. FOTO: Marta Meško

Ste se v pomoči beguncem s kom povezali, prihaja pomoč tudi iz sosednjih držav?

Pomoč organizira mednarodna organizacija Depol, prisotna je tu v Ukrajini in na Slovaškem. So že zbrali cel tovornjak materialne pomoči, ki naj bi danes prišla sem v Ukrajino. Včeraj sem govorila tudi s provincialom lazaristov, kako se bomo organizirali. In je dejal, da v tem trenutku ne moremo še nič, ker je še vojna.

Kako je poskrbljeno za begunce v vaši vasi, kje so nastanjeni?

V vasi je šola in zdaj ni pouka, so celo šolo odprli za begunce. Nastanili so jih že v vrtcu, domačini so odstopili tudi prostor v dveh hišah. Slišala sem, da je veliko beguncev zatočišče našlo v sanatorijih. V Zakrpatiju je veliko mineralnih vod in so sanatoriji, in tam je vse napolnjeno z begunci. 

Panike ni, v vasi je mirno. Se pa vidi, da je v cerkvi več ljudi. Ko je težko, vsi vemo, na čigavo pomoč lahko računamo.

Kako se je življenje v Zakrpatiju spremenilo za prebivalce?

Panike ni, v vasi je mirno. Včeraj so ljudje prišli v cerkev, prva beseda je bila namenjena vojni – razmišljanje, kako in kaj bo. Večina stvari funkcionira, da se kupiti bencin, trgovine so odprte. Ljudje na vasi imajo svoje pridelke.

Se pa vidi, da je v cerkvi več ljudi. Ko je težko, vsi vemo, na čigavo pomoč lahko računamo. Včeraj smo organizirali zvečer molitev rožnega venca in je prišlo nekaj žensk v samostan, da smo skupaj molili.

Ker smo sestre pri svojem delu zdaj blokirane, smo se organizirale in ponoči izmenično bedimo pred Najsvetejšim, vsaka po dve ure. Tako izkazujemo solidarnost s tistimi, ki so v zakloniščih, ki trpijo.

So v cerkvi organizirane kakšne molitvene ure?

Pred mašo se moli rožni venec, po maši je izpostavljeno Najsvetejše in se moli rožni venec k Božjemu usmiljenju in so taki vzkliki, zarotilna molitev, ki se pri nas vedno molijo v takih težkih trenutkih.

Ste kaj slišite z duhovniki, lazaristi, s katerimi ste sodelovali v Kijevu in so tam ostali?

Danes (včeraj, op. a.) sem govorila z gospodom Janom. Razmišljam, kdaj bomo lahko začeli organizirati pomoč. Je predlagal, da bi organizirali nek fond za zbiranje denarnih sredstev, s katerimi bi enkrat ko bo, upamo, vojna končana, pomagali ljudem. V tem trenutku ljudje še imajo hrano, trgovine so odprte.

Povedal mi je tudi, da je nesel našo Brezmadežno devico Marijo na železniško postajo in jo tam postavil.

Brezmadežna devica Marija na železniški postaji v Kijevu. FOTO: Osebni arhiv

Kaj vam je povedal o razmerah v Kijevu?

V Kijevu je zelo težko. Ljudem je zelo težko zdržati neprestano bombardiranje. Ta noč je bila nekoliko mirnejša od prejšnjih noči. Ljudje so v zakloniščih, so utrujeni in na koncu z živici. A se nekako še držijo, ni še take panike, kot se je pričakovalo.

Veste v Kijev so bile še preden se je vse začelo poslane diverzantske skupine, da bi ustvarjale dezorganizacijo in paniko. To niso vojaki, ampak zločinci, ki namerno ustvarjajo paniko, ljudi želijo napeljati proti ukrajinski vladi.

Preoblečeni v ukrajinske policiste streljajo na ljudi na vesti. Na tanke dajo otroke in žene, da ukrajinska vojska ne bi streljala na njih. To je povsem nemoralno, nečloveško, povsem pod človekovim dostojanstvom.

Oni so bombardirali otroško bolnišnico nacionalnega pomena, ustrelili v veliko stanovanjsko hišo … Načrtovali so bombardiranje porodnišnice. Ni besed, s katerimi bi to opisal. To je zlo, ki je do konca podivjalo.

To je zlo, ki je do konca podivjalo.

Imajo vaši duhovniki kakšno možnost, da obiščejo ljudi v zakloniščih, da nudijo duhovno oporo?

Ne, ker ne smejo prehajati. Zdaj je odsvetovano hoditi okoli. Ljudem so že dovolili iti v trgovino in lekarno po najnujnejše. Težava je v tem, da ne veš, kdo je naš in kdo ni.

So pa duhovniki sprejeli dve ženski, ki sta ostali v Kijevu. Ena mesta ne more zapustiti, ker ima prizadetega sina v nekem zavodu. So ju sprejeli in bosta nastanjeni v dvorani v kletnih prostorih.

Bi pa še to rada povedala. Preden se je vse to začelo, smo mi okrog železniške postaje, na železniški postaji, okrog glavnega trga, na glavnem trgu v zemljo položile zelo veliko svetinj. Kot ena molitev, naj Devica Marija varuje tisti prostor in ljudi. Edino upanje resnično je v Marijo, na dobre ljudi.

Nalaganje
Nazaj na vrh