S. Barbara Peterlin, Marijine sestre čudodelne svetinje

»Ljudje so sicer navajeni hudih zim, ampak pred vojno si se doma lahko pogrel, skuhal čaj, legel v toplo posteljo. Ko zdaj prideš domov, je notri skoraj še bolj mraz kot zunaj. Vlada negotovost, kako dolgo bo to še trajalo. Poleg tega so pogosti obsežni zračni napadi in po neprespanih nočeh je zima še težja. V napadih so uničili več elektrarn. Veliko ljudi živi v stolpnicah, kjer je vse na elektriko, od štedilnika do ogrevanja. En dan še zdržiš v mrazu, kar pa je več, je tudi psihološko zelo težko preživeti. Ljudje so tudi po več dni skupaj brez elektrike in stanovanje se ohladi. Naš pomožni škof ima v stanovanju deset stopinj. Pravi, da si v posteljo položi veliko termoforjev, drugače pa je solidaren z ljudmi in zato lahko razume, kaj prestajajo.«

Marijine sestre čudodelne svetinje: s. Veronika Vihivska, s. Barbara Peterlin in s. Marta Meško. FOTO: osebni arhiv

S. Marta Meško, Marijine sestre čudodelne svetinje

»Živimo iz duhovnosti svetega Vincencija Pavelskega, ki nas spodbuja, da bi v človeku ugledali navzočega Jezusa Kristusa. Svoje delo z najbolj ubogimi nadaljujemo tudi v času vojne, s tem pa skrbimo, da ne glede na razmere ohranjamo človečnost. Ker je sester malo, pri tem sodelujemo z lazaristi, ukrajinsko vejo Vincencijeve zveze dobrote, Združenjem čudodelne svetinje in mrežo prostovoljcev. V sodelovanju in povezanosti z njimi gradimo odnose, da bi kljub vsemu ostajali ne samo ljudje, ampak tudi kristjani. ... Spominjam se gospe, ki mi je dejala: 'Saj veste, da se držimo eden drugega, če eden pade, vsi pademo.' Zelo veliko jim pomeni, da lahko pridejo na pogovor, da lahko skupaj ustvarjamo nekaj dobrega: to je tisti ogenj človečnosti, ki ga lahko ohranjamo s tem malim, kar nam je dano.«

Članek o delu Marijinih sester v Ukrajini in pogovor z Ivanom Skalivskim si preberite v novi številki Družine.

Ivan Skalivski, vikar za razseljene Ukrajince v Sloveniji

»Z razseljenimi verniki iz Ukrajine se redno srečujem po vsej Sloveniji, pri bogoslužjih, ko jim podeljujem zakramente, spovedujem … Iz pogovorov z njimi bi na prvem mestu izpostavil nenehno skrb za domovino. Vsak dan sledimo, kaj se dogaja v Ukrajini, in molimo za pokojne, za vojake in vojakinje. Na drugem mestu je hrepenenje po domovini. Skoraj vsi si želijo in upajo, da bi se nekega dne lahko vrnili na svoje domove, k svojim sorodnikom, s katerimi se niso videli že od začetka vojne. Na tretje mesto bi postavil integracijo v Sloveniji, ki ne gre vsem zlahka, na primer učenje jezika. Zelo se trudijo in prilagajajo, v teh letih so se večinoma privadili slovenskih zakonov, od pravil na cesti do postopkov pri državnih organih. Poznam veliko primerov, kjer so navezali poznanstva z domačini, Slovenci, postali so družinski prijatelji in pri njih dobijo veliko podpore in nasvetov.«

Ivan Skalivski je tudi župnik grkokatoliške župnije sv. Mihaela v Ljubljani. FOTO: osebni arhiv

Irina Dorošenko, predsednica odbora karitativne organizacije 100 % za življenje iz Zaporižja

»Živimo v nenehnem stanju tesnobe in napetosti. Zaporižja je mesto blizu fronte, ki ga redno obstreljujejo. Ljudje so se navadili na alarme ob zračnih napadih, a niso zato nič manj ranljivi. Mnogi se bojijo, da se zjutraj ne bodo zbudili, da bodo izgubili bližnje ali ostali brez doma. Vojna nas neprestano opominja, da se vse lahko spremeni v eni sami sekundi. Kljub temu so se mnogi odločili, da ostanejo tukaj – kljub strahu in nevarnosti. Zapustiti svoj dom zanje ne bi pomenilo olajšanja, ampak še večjo bolečino. Boleče je zapustiti mesto, kjer si preživel vse svoje življenje, pustiti za seboj vso svojo osebno zgodovino. Zato se ljudje spodbujajo, živijo naprej, delajo in vzgajajo otroke, kar kaže njihovo na veliko notranjo moč.«

Ekipa nevladne organizacije 100 % za življenje iz Zaporižja. FOTO: 100% Life Zaporizhya

Oksana Sergienko iz Centra za razvoj civilnih iniciativ MRIYA, Burin

»Živim v majhnem mestu Burin, ki leži le 20 km od meje z Rusijo. Naš kraj so na začetku obsežne invazije okupirali, a so ga nato osvobodili konec aprila. Glavni dve boleči točki naše skupnosti sta bližina meje in posledice okupacije, ki so ogromne. Začnemo lahko pri psihološkem stanju ljudi, ki živijo v nenehnem stresu zaradi obstreljevanja, redukcij elektrike (le štiri ure na dan) in različnih dezinformacij. ... Ljudje se bojijo, da se bo s koncem spopadov končala tudi pomoč. V resnici zelo veliko potreb pokrivajo donatorske organizacije: humanitarno pomoč, psihosocialno podporo, podporo malim podjetjem in izobraževalnim programom. Čutimo vso to pomoč in smo za to zelo hvaležni. Naše življenje tu nam ne dovoljuje, da bi kar koli načrtovali. Živimo dan za dnem. Zjutraj se zbudim, še sem živa in že to je dobro. Potem pa se spopadem z vsakodnevnimi izzivi.«

Vodja centra MRIYA Oksana Sergienko. FOTO: osebni arhiv