Oksani se je pri 37 letih življenje obrnilo na glavo, ko je za prvo hčerko, ki se je rodila leta 2012, leta 2016 rodila peterčke. »Mož si je želel fantka, a druga nosečnost ni bila načrtovana,« pove Oksana. Kljub temu da so ji zdravniki ponujali splav ali delni splav (da bi »odstranili« dva ali tri zarodke), je zaradi svoje vere vztrajala in se odločila, da bo donosila vseh pet otrok.

Oksana fotografije svoje družine objavlja na Instagram profilu Odesafiver. FOTO: IG Odesafiver

Zdravniki so ji povedali, da bo nosečnost trajala kvečjemu 28 tednov, a Oksana jih je donosila do 31. tedna, ko so se rodili s carskim rezom. Kljub zgodnjemu rojstvu so bili vsi otroci zdravi, dva sta potrebovala injekcijo za spodbuditev pljuč. Prva dva tedna so preživeli na intenzivnem oddelku, nato pa so jih premestili na splošni oddelek, kjer so pridobivali težo. Najmanjši otrok je imel ob rojstvu le 1190 gramov, največji pa 1810 gramov.

Zaradi svoje vere je vztrajala, da bo donosila vseh pet otrok.

Oksana prizna, da ji sprva ni bilo lahko sprejeti dejstva, da bo postala mati petim otrokom: »Nisem razumela, ker je bilo zame že dva preveč.« Med nosečnostjo jo je močno podpirala njena mama, ki ji je ostala ob strani tudi po rojstvu otrok. 

Preberite tudi: Posebna številka revije SLO: Ukrajina in Slovenija

Oksana Kobeletska se je pred vojno ukvarjala z digitalnim marketingom. FOTO: Tatjana Splichal

Oksana je bila ob rojstvu peterčkov še na porodniški s prvo hčerko, mož pa je opravljal le občasna dela, zato je njena mama iskala pomoč pri prijateljih prek družbenih omrežij in dobrodelnih organizacij. Prav tako je veliko odgovornosti prevzel župan, ki jim je zagotovil osnovne potrebščine, od plenic do dragih zdravil. Vsakodnevne naloge, od hranjenja do skrbi za zdravje otrok, so obvladali s pomočjo reda, ki so ga vzpostavili že v porodnišnici.

Ukrajinski otroci, ki v življenju še niso imeli veliko stabilnosti: najprej epidemija, potem vojna in begunstvo. FOTO: Tatjana Splichal

Počutila se je močno, potem se je začela vojna

»Z rojstvom otrok se je moje življenje obrnilo na glavo. Mož me je zapustil. Mislila sem, da bom vse prenesla, ker sem dobila novo življenje in sem se počutila močno. Ko pa je izbruhnila vojna, sem doživela, da nisem močna, in takrat sem dobila depresijo,« je iskreno priznala.

Otroci se navajajo na novo okolje in so močno navezani na mamo in babico. FOTO: Tatjana Splichal

Pred vojno se je ukvarjala z digitalnim marketingom, sodelovala je tudi z velikimi podjetji, kot je L'Oreal, zaradi vojne pa so vsi prekinili pogodbe z Ukrajino.

»Prve dni vojne sem mislila, da bomo vojno preživeli v svojem domu, ker Odesa najprej ni bila napadena. Ko pa so začele prihajati zelo slabe novice, ko so napadli otoke v bližini Odese, sem vedela, da moram nekaj narediti.«

S pomočjo prijateljice iz Moldavije so se najprej preselili v Kišinjev, nato pa so se odločili za pot na Portugalsko, kjer so ostali leto in štiri mesece.

Ves čas so le čakali, kdaj bodo lahko šli nazaj domov

Prvih nekaj mesecev na Portugalskem je bilo težkih, je povedala Oksana. Zamenjali so svoje domače okolje za tuje ulice in se morali prilagoditi novemu jeziku in kulturi. Oksana se spominja, da so se zanašali na pomoč prijateljev in znancev, ki so jih spoznali prek družbenih omrežij, ter na lokalne dobrodelne organizacije, ki so jim pomagale z osnovnimi potrebščinami.

Upali so, da se bo vojna čim prej končala in da se bodo lahko vrnili domov. »Imela sem občutek, da ves čas živimo iz kovčkov,« je povedala.

Vrnili so se v Odeso

Ko se je v medijih vse več govorilo o ukrajinski protiofenzivi in ker njihov dom Odesa ni bil na frontni liniji, se je Oksana odločila, da se bodo kljub vsemu vrnili v Ukrajino.

»Prvo noč sem se zbudila sredi noči in nisem razumela, kaj se dogaja. Slišala sem zelo močne eksplozije. Tega prej ni bilo, mesto ni bilo tako močno napadeno. Takoj ko smo se vrnili, pa so Odeso vsako noč bombardirali. Nekatere noči so bile zelo grozne, nekatere bolj mirne,« pripoveduje. Da ji ponoči ni bilo treba buditi otrok, je njihova ležišča prestavila na hodnik, da sta bili vsaj dve steni okoli njih.

Prav tako otroci niso mogli vsak dan hoditi v šolo, pač pa tam pouk večinoma poteka na daljavo, kar je bilo zanjo s šestimi otroki doma zelo naporno. »Razumela sem, da smo se prehitro vrnili, da vojne še ni konec.«

Če želite pomagati družini Kobeletski, je škofijska Karitas Celje zanje odprla poseben sklic: TRR št. SI56 0400 1004 6530 307, odprt pri Nova KBM, sklic 00 29359, namen: »pomoč družini Kobeletski iz Ukrajine«.

V Ukrajini gre življenje naprej, ko si begunec, pa čakaš, da bo konec vojne

Oksana je povedala: »Presenetilo me je, da so se meščani naučili živeti v takih razmerah. Na Portugalskem nisem mogla zaživeti, nisem mogla delati načrtov, v Odesi pa je življenje nekako šlo naprej.«

Popravili so avto, babica je obiskala zdravnika, popravili so očala za otroke. Odločili so se, da bodo šli tja, kjer bo varno. Oksana si želi, da bi njeni otroci končno doživeli stabilnost, ki jo tako močno potrebujejo.

Po dolgi poti so prišli v Slovenijo

Po dolgi in naporni poti so se prek Srbije in Hrvaške z garancijskim pismom Slovenske karitas prebili do Slovenije, kjer so jim uredili prijeten dom v samostojni hiši v Zgornji Velki (blizu Šentilja). Oksana je povedala, da se tam dobro počutijo. Otroci imajo v šoli vse brezplačno, presenečena je bila, da so brezplačne tudi popoldanske dejavnosti. »Imamo ogrevan dom,« je poudarila Oksana. Babici je zelo všeč, da je okoli hiše tudi nekaj zelenice, kjer so si že posadili nekaj zelenjave.

Oksana ima tudi načrte za prihodnost: »Rada bi si poiskala službo, se naučila slovenščino in morda nadaljevala delo na družbenih omrežjih.« Kljub vsem težavam, ki so jih doživeli, ohranja upanje in vero v boljšo prihodnost za svojo družino.

Kupite knjigo Ukrajina pod križem