Mauro Pallotta, znan kot Maupal, je v domovini zaslovel z zidnimi poslikavami, povezanimi predvsem s papežem Frančiškom, ki so se na začetku njegovega pontifikata začele pojavljati v okolici Vatikana. Kot spominjajo pri Radiu Vatikan, je umetnik čez nekaj časa dobil uradno papeževo pooblastilo, da javno upodablja sporočila svetega očeta.

Naš svet potrebuje ljubezen.

Njegovo zadnje delo prikazuje naš planet, ki prejema infuzijo, namesto infuzijske tekočine pa po cevki tečejo srčki, kajti »naš svet potrebuje ljubezen«. Maupal ga je slikal med pogovorom s p. Antoniem Spadarom na dogodku »Katedra sprejemanja« med 26. in 28. marcem v kraju Sacrofano v bližini Rima.

Maupal med ustvarjanjem. FOTO: Vatican Media

Boljše življenje zaradi papeža

»S papežem Frančiškom se je moje življenje povsem spremenilo. Usmerilo se je na popolnoma drugačno pot od dotedanje. Prav tako moram povedati, da se je moje življenje zelo izboljšalo. Spremenili so se vsi moji cilji, moje misli so zašle v smeri, ki so mi bile dotlej neznane. Bilo je nekako tako, kot bi začel drugo življenje,« je pojasnil Maupal.

Sprejetost je temeljna za vse oblike umetnosti in življenja.

Po njegovih besedah je sprejetost »temeljna za vse oblike umetnosti in življenja«. »Pogosto in zelo rad ustvarjam grafične oksimorone, ki ironično nadgrajujejo določene teme, ob katerih se človek vedno nasmehne, in v tem najdem svojo obliko sprejetosti,« je po navedbah vatikanskih medijev povedal umetnik.

Pomen papeževega glasu v današnjem svetu

P. Antonio Spadaro, podtajnik Dikasterija za kulturo in vzgojo, se je v nagovoru na omenjenem dogodku navezal na 38-dnevno zdravljenje papeža Frančiška v bolnišnici: »V teh dneh smo spoznali, da je v kompleksnih razmerah v svetu, kjer je svetovni red postavljen na glavo in kjer se spori nikoli ne končajo, papežev glas edini moralni glas, ki ima v tem trenutku globalni vpliv. Čutili smo potrebo, da je znova navzoč med nami, da slišimo njegov glas, da je njegova navzočnost bolj vidna. Kajti svet živi v zelo težkih razmerah, iz katerih se bo rešil le z zavzemanjem vseh. Če ni zavzemanja za mir, bodo še naprej prevladovali vojni vzorci in stvari se bodo reševale samo z vojno, toda na ta način se iz takšnih razmer ne bomo rešili. Spori, ki jih živimo, nimajo nobene perspektive za dejansko prihodnost, vsak ima svoje interese in jih hoče udejanjati, na koncu pa s tem ne bo mogoče ustvariti prihodnosti, v kateri bi lahko živeli.«