V 57. letu je v nesreči v gozdu umrl alpinist, ekstremni smučar in gorski reševalec Davo Karničar. V alpinistični zgodovini bo med drugim zapisan kot prvi človek, ki se je smučmi spustil z Mount Everesta.

V hribih od otroških dni

Njegov oče je bil 40 let oskrbnik Češke koče. »Imel sem srečo, da sem v hribih zrasel, da sta me starša naučila smučat, da smo skupaj osvajali dvatisočake. Ljubezen do tega se je gradila, ne da bi se tega sploh zavedal. Pri dvajsetih sem se odločil: znam smučati, znam plezati, to želim v življenju početi. Danes to razumem kot božji načrt zame,« je povedal v intervjuju za Družino leta 2017.

Uresničil ga je z več kot 1500 alpinističnimi turami (klasični alpinizem, pristopi, strma smučanja), med katerimi izstopajo ne samo smučarski podvigi, temveč tudi solo ponovitve zahtevnih kopnih smeri kot priprava za psihične obremenitve ob alpinističnem smučanju. Vrhunec je bila solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju leta 1988.

Njegov cilj sta bili tudi severna stran Eigerja in vzhodna stran Matterhorna, presmučal je tudi najtežjo alpinistično smer v Sloveniji Fritsch-Lindenbach.

Z bratom Drejcem sta se leta 1995 spustila z Anapurne, kar mu je dalo zalet za smučanje z Everesta do baznega tabora, leta 2006 pa je po smučanju z Mt. Vinsona, najvišjega vrha Antarktike, postal prvi človek, ki je uspešno presmučal vse najvišje vrhove sedmih celin.

Hvaležen za pravo odločitev

Njegov neuresničljiv cilj je ostal osemtisočak K2. Leta 2017 je moral odpravo prekiniti zaradi poškodbe hrbta in neprimernih razmer na gori.

Vrnitev zanj ni bila poraz, ampak le razočaranje in hvaležnost, da se je odločil pravilno. »Če sem za kaj molil in prosil, sem za pravo odločitev,« je povedal po vrnitvi v intervjuju za Družino. »Mislim, da si ljudje večino nesreč, tudi v domačih hribih ali pa v vsakdanjem življenju, nakopljemo, ko se narobe odločamo, ko ne poslušamo namiga­ 'od zgoraj', kaj je prav in kaj narobe, ko se spozabimo, kje so meje. Seveda pa je nekaj tekmovalnega duha iz mladih let še vedno v meni. Vedel sem, da ne bom smučal s K2, če mi ni namenjeno, želel pa sem si, da bi lahko vsaj vse svoje 'ta boljše' dal od sebe, želel sem se pošteno boriti.«

Pred odhodov na K2 peš na Brezje

Predvsem se je čutil dolžnega za vse, ki so zanj molili. Pred odhodom na K2 je namreč peš romal na Brezje. O tem je povedal:

»Pred baziliko so me ustavili romarji in prosili za skupno fotografijo. Povedali so mi, da so iz Argentine in da so zame molili že, ko sem odšel na Everest, in da bodo letos tudi. Zame je bilo veliko znamenje.­ Prijatelj Jurij je daroval za kar nekaj maš duhovniku, ki študira v Rimu, maševal je naš domači župnik na Jezerskem …,« se je haveležen spominjal vseh, ki so zanj molili.

»V molitvi so me spremljale sestre klarise in številni prijatelji. Hvaležnost je velika, res sem dolžnik. Ob tem se potem ne čutim več egoista, ampak srečneža, da me vsaj nekaj ljudi razume in moje početje 'rešpektira'. Med njimi je tudi moja družina.«