Bratje minoriti sporočajo žalostno vest, da je v 73. letu odšel h Gospodu redovnik p. Mirko Pihler. Bil je duhovnik, pesnik, slikar in rokohitrec. Danes in jutri, v petek, 19. in soboto, 20. decembra, bo ob 19. uri skupna molitev ob pokojnem v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju. Maša zadušnica bo v nedeljo, 21. decembra ob 13. uri v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju. Po maši bo pogreb na starem rogozniškem pokopališču. Pokojni p. Mirko Pihler bo do pogreba ležal v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju.

P. Mirka Pihlerja smo v Družini predstavili v rubriki osebnost tedna ob kulturnem prazniku in izidu njegove pesniške zbirke Prameni svetlobe. Tokrat portret v skrajšani obliki objavljamo še ob njegovem slovesu.

Duhovnik, umetnik, »čarovnik«

Minorit p. Mirko Pihler, ki je v dneh pred slovenskim kulturnim praznikom do zadnjega kotička napolnil veliki prostor v ptujski knjižnici ob predstavitvi svoje nove pesniške zbirke Prameni svetlobe, na ogled pa postavil nekaj svojih likovnih stvaritev, je dokaz, da duhovnik najde pot med ljudi tudi prek svojega kulturnega ustvarjanja. »Umetnost je ‘čudna gospa’, zapeljiva in lepa«, pravi p. Mirko, »umetnost je silna moč, ki človeka zagrabi in drži.«

Z ogljem iz domače kmečke peči je še kot otrok »čečkal, kjerkoli se je dalo«, tudi z apnom pobeljeno kmečko hišo v Pacinju blizu sv. Jurija na Ptuju, na ptujski gimnaziji pa je že bil najboljši slikar, vse njegove risbe so končale na šolskih razstavah. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani in mašniškem posvečenju (leta 1967) je bil tri leta kaplan na Ptuju, kasneje pa župnik po različnih župnijah, ki jih upravljajo minoriti – vendar so do leta 1991 le redki vedeli za njegov umetniški talent. Med vožnjo na poletne počitnice na Cres pa ga je, kot pravi, »prijelo«: slikal bom kot nekoč! Ko je z ladjo prispel na otok, je šel naravnost v trgovino in kupil barve in čopiče in platno. »Od jutra do večera sem samo slikal. Ob koncu počitnic sem pripravil razstavo s pesniškim in ‘magičnim’ programom. To je vžgalo, to je bil zagon, ki še danes drži.« Že naslednje leto, ob svoji petdesetletnici (rojen je leta 1942), je »abrahamu« nazdravil s prvo obsežnejšo razstavo v refektoriju ptujskega minoritskega samostana, s tridesetimi akvareli in risbami; po tistem pa je pripravil še ducat samostojnih razstav po vsej Sloveniji in sodeloval na več skupinskih razstavah. Ob odprtjih razstav navadno berejo njegovo poezijo – izdal je dve pesniški zbirki: leta 1994 Večerni spomini (samostan Sostro), pred kratkim pa še zbirko Prameni svetlobe (Slomškova založba Maribor).

Da ni nikoli zares podvomil v pravilnost odločitve, da se odene v »beraška« oblačila in se v redu manjših bratov napoti po poti asiškega ubožca, pove v pesmi Asiški trubadur. »Poklic duhovnika in pesnika se odlično enačita. Ali ni duhovnikova molitev pesem? Duhovnik s psalmi vsak dan slavi Stvarnika, liturgija, ki jo duhovnik dnevno opravlja, pa je ena sama pesem. Pravi pesnik je vedno v nekem smislu duhovnik, kakor je tudi pristen duhovnik vedno pesnik,« je prepričan p. Pihler, čigar poezijo je Radio Slovenija uvrstil v svoj program v dveh literarnih nokturnih.

Pero in čopič se pri njem zlivata v eno, pesmi in slike imajo isto vsebino: verovanjsko, domačijsko, krajinsko. Največ akvarelov ima na temo »Križani«, trpeči Kristus je nepogrešljivo vtkan v Pihlerjeve stvaritve. Njegova poezija oddaja nežnost, žlahtnost, ubranost duha – prvine, ki jih ustvarja s podobami in motivi iz narave. Impresije na obali ali ob podeželskem Križanem, v samostanski tišini ali na potovanju prehajajo v molitev in meditacijo,« je v knjigi Proseče dlani zapisal Jože Zadravec. V svoji poeziji pa seveda p. Mirko ne more mimo žlahtne kapljice, ki jo blagoslavlja kot eden prvih slovenskih vitezov evropskega vinskega reda.

Poleg poezije in slikarstva je p. Mirko poznan tudi kot »čarovnik«. Magija mu pomaga tlakovati pot do ljudi, pravi, saj je njegova »čarobna palica« prvenstveno namenjena temu, da se ljudje sprostijo in nasmejijo. »Zase rečem, da sem rokohitrec, ne čarovnik,« se nasmehne. »Ljudje me kar povabijo, češ ko pridete naokoli, prinesite še kaj iz vaše čarovniške torbe. Rad uslišim njihove prošnje, saj je rokohitrstvo moj priljubljen konjiček.« O nedolžnosti Pihlerjevih čarovnij so se prepričali tudi že njegovi predstojniki in škofje, tako da, pravi p. Mirko, »s Cerkvijo glede tega še nikoli nisem imel zapletov«.

Ljubitelj planin – prehodil je vse najvišje slovenske vršace, najraje pa ima večere v gorskih kočah, kjer lahko »v miru kaj napišem«, in navdušen smučar – najraje se spominja otroštva, ko se je še z dvema sestrama podil po Kicarju, kjer danes nihče več ne smuča, je zadnjih šest let župnik in gvardijan v proštiji, nadžupniji sv. Jurija na Ptuju. »Rad sem v rodnem kraju, a dobro sem se počutil tudi drugod. Rad imam ljudi, zame so v svojem bistvu vsi dobri, vsi enaki. Z njimi sem v različnih obdobjih življenja, z njimi sem človek z vprašanji, na katera znam pa tudi ne znam odgovoriti.« Ali kot je zapisal v pesmi Darovanje iz nove pesniške zbirke: Na oknu samostanskem,/ v večernem mraku,/ gledam v daljavo/ in mislim nate. Noč in tišino,/ molitev in zbranost/ na vajah duhovnih,/ darujem zate.

KSENJA HOČEVAR