V 87. letu starosti nas je po dolgi bolezni zapustil profesor, slavist, etnolog in skladatelj Pavle Merkú, letošnji dobitnik Prešernove nagrade. Bil je tudi član SAZU.

Rodil se je 12. julija 1927 v Trstu. Njegov oče je bil Slovenec, mati Italijanka, babica pa Nemka. Leta 1950 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz slovanske filologije, desetletje zatem pa še v Rimu iz literarnih ved. Glasba ga je spremljala že od četrtega leta, ko ga je oče učil igranja na violino, nato pa se je izpopolnjeval pri Cesareju Barisonu, Ivanu Grbcu in Vitu Leviju. Delal je kot učitelj literature v Ljubljani in Trstu, ljubezen do glasbe pa ga je vodila na regionalni sedež RAI v Trstu, kjer je skrbel za kulturni program. Pisal je tudi spise, recenzije in kritike, ki so bile objavljene v slovenskih italijanskih in drugih evropskih medijih.

Obsežen glasbeni opus

Ustvarjal je avtorsko glasbo (solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore) ter številne priredbe ljudskih skladb. Eno izmed njegovih najpomembnejših del je opera Kačji pastir, ki je prva slovenska opera, izajana v italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi. Prvič so jo uprizorili leta 1976. V njegove mobsežnem opusu velja omenit itudi pesmi Srečka Kosovela, zborovsko delo Remembering Martha, ki ga je na Shakespearjevo besedilo napisal ob ženini smrti, in Requiem, posvečen njemu, sam ga je imenoval kar "maša ob veselem prehodu" v novo, polno življenje.

Zbiral je ljudske pesmi Slovencev v Italiji

Med Slovenci v Italiji je zbiral ljudske pesmi, pripovedke, običaje, vraže …, kar je objavil v knjigah Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji ter Ljudske pesmi Slovencev v Italiji. Poelg pesmi je raziskoval slovenska krajevna imena, njihov izvor in pomen, s čimer je dokazoval, da so kraji, ki zdaj pripadajo Italiji, avtohtono slovenski. Kot jezikoslovec se je zavzel tudi za ureditev slovenskih plemiških pisem družine Marenzi-Coraduzzi, ki pričajo, da so že v 17. stoletju tudi plemiči znali in uporabljali slovenski jezik.

Prejemik Prešernove nagrade

Ob prejemu Prešernove nagrade je dejal, da bo umrl srečen: "Leta 2004 sem dokončal svojo zadnjo skladbo. Naslednje jutro sem se zbudil in začutil, da z mojimi možgani nekaj ni več v redu. Naslednjih deset let sem se samo zdravil; od takrat ne smem brati, delati, gledati televizije ... Že deset let se spominjam samo, kako sem bil nekoč srečen. Zadnji mesec sem spet garal: štiri tedne že odgovarjam časnikarjem – od tega sem utrujen, ampak presrečen zaradi nagrade, ki mi je nihče ni bil dolžan dati. Spet se počutim srečnega, 'magari' samo za en dan. Umrl bom srečen."

Preberite si še članek ob 80. letnici Pavleta Merkúja.


Fotografije: Tatjana Splichal