Matej Metlikovič se je rodil leta 1956 v Kranju. Po maturi na kranjski gimnaziji je vpisal študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1978 diplomiral in nato do leta 1981 absolviral štiri semestre podiplomskega študija na slikarski specialki. Dobrih deset let je poučeval srednješolski predmet umetnostna vzgoja, od leta 1992 naprej pa deloval kot samostojni ustvarjalec na področju kulture s statusom umetnika. Vse od leta 1979 naprej je samostojno razstavljal v Sloveniji in izven nje. Sodeloval je na likovnih kolonijah doma in v tujini ter na mnogih skupinskih razstavah. Pomemben del Metlikovičevega opusa predstavljajo likovne opreme sakralnih prostorov.

Poleg slikanja na platno in papir je načrtoval in poslikaval barvna okna oz. vitraje ter oblikoval vezena liturgična oblačila in antependije. S svojimi deli je opremil več sakralnih in zasebnih prostorov v Sloveniji, Nemčiji, Švici in na Hrvaškem.

Najpomembnejši sakralni projekti zadnjih let so oprema kapele Doma dr. Janka Benedika v Radovljici (vitraji), oblikovanje paramentov za novi zunanji oltar na Brezjah, kompozicija oltarnih vitrajev v kapeli Zavoda A. M. Slomška v Mariboru, veliki vitraj v kapeli Doma Janeza Krstnika v Ljubljani (Trnovo) in monumentala slika v kapeli psihiatrične klinike St. Pirminsberg v Švici. Njegova dela najdemo tudi v Sedlu nad Sodražico, v kapeli gimnazije Želimlje, po njegovih načrtih so izdelani tudi antependiji oziroma paramenti za zunanji oltar, ambon in tabernakelj na Brezjah.

Posvečal se je še risbi s tušem, ilustracijam pesniških besedil in knjižni opremi ter oblikujem vizualne razpoznavne znake. Občasno je objavljal refleksije o umetnosti, predaval in vodil delavnice. Ob predstavitvah svojih del je z drugimi ustvarjalci večkrat sooblikoval spremljevalne dogodke s sodobnim plesom, glasbo in recitacijo.

Nekaj misli Mateja Metlikoviča o umetnosti iz pogovora za Slovenski čas leta 2012:

"Ne morem zgolj slikati, komponirati barv, če ne razvijem tudi tudi celotnega koncepta svoje likovne zgodbe, ki sem jo v tem primeru utemeljil na navdihu svetopismskega sporočila stare in nove zaveze – in nenazadnje seveda na navdihu svojih življenjskih izkušenj." 

"Zgodovina umetnosti je kot neprekinjen dokument razreševanja kriznih situacij. V času, ki se nenehno spreminja, se mora ustvarjalec vedno znova odločati. Ko doseže neke cilje, rešitve, mora znati začeti znova, od začetka, poiskati nove poti, nove odgovore na nova vprašanja in probleme, ki mu jih postavlja življenje. Zato je umetnost na nek način vedno v krizi – in v iskanju izhoda iz nje. Kriza je nujen način ustvarjanja. Kriza je nujen način ustvarjanja."

"Še vedno verjamem, da lahko naredimo v umetnosti in življenju nekaj dobrega in lepega tudi brez kričanja. Samozavestno lahko pokažemo na krhko lepoto ljubezni, ki pa je bistvena. Slavo in denar lahko izgubiš čez noč, ljubezen družine in bližina prijateljstva pa je duhovno bogastvo, ki ne mine."

"V svetu vsakdanjega časa in prostora, površinske kričavosti in tržne ekonomije smo kot tjulnji, ki sicer plavajo pod vodo, vsake toliko pa moramo odplavati do teh odprtin in skoznje vdihniti svežega zraka. V primeru umetnosti gre seveda za »duhovni zrak«, za stik z globljimi in bolj subtilnimi plastmi življenja."

"Slikarstvo je moja ljubezen. Strast in misel, molitev in meditacija. Slikam iz prvinske nuje po komunikaciji, po stiku in dialogu s seboj, z drugim, drugimi in z vsem, kar me ustvarjalno vznemirja in navdihuje. Naj gre za intimna ali monumentalna dela, v obojem najdem izzive za likovno invencijo in umetniško izpoved. V splete barv, linij, oblik in prostorov lovim predvsem to, kar je očem nevidno: globinski utrip življenja, ki se giblje in žari v srčnem jeziku lepote, ljubezni, erosa in empatije. V dinamičnem prepletu čutnega in duhovnega, vidnega in nevidnega, čustvenega in razumskega, se v sredo moje in naše zgodbe porajajo vedno nove simbolno poetične podobe, prizori osebno in hkrati nadosebno, arhetipsko doživetih občutij in izkušenj." (vir: spletna stran Mateja Metlikoviča)