Foto: Ivo Žajdela

Danes zjutraj, 23. avgusta 2019 je prestopil prag večnosti zgodovinar, časnikar in urednik Vinko Lipovec, iz župnije Jarše pri Domžalah, ki je po drugi svetovni vojni večino časa bival v Clevelandu v ZDA, poroča Radio Ognjišče. Jutri, v petek, 24. avgusta, se bodo od njega poslovili v domači župniji. Ob 9. uri ga bodo pripeljali v cerkev Sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah pri Domžalah. Ob 15. uri bo maša zadušnica, ki jo bo daroval nadškof Anton Stres in zatem slovo od pokojnega. Želel je počivati skupaj s svojo ženo, zato ga bodo pozneje prepeljali v Cleveland, kjer bo tudi pogreb.

Leta izobraževanja

Prof. Vinko Lipovec se je rodil 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah, ki so takrat še spadale v župnijo Mengeš, kjer je bil v župnijski cerkvi krščen naslednjega dne. Po osnovnem šolanju v domači župniji je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in živel v dijaškem domu pri lazaristih na Taboru, ki se jih še zdaj s hvaležnostjo spominja. Po maturi se je vpisal na študij zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je uspešno diplomiral leta 1939.

Pridružil se je narodnemu odporu v okviru Slovenske legije

Jeseni tega leta je moral odslužiti vojaščino. V Goraždu je postal rezervni oficir kraljeve vojske. Septembra 1940 pa je začel poučevati na prvi državni realni gimnaziji v Ljubljani. Prišla je okupacija in revolucija. Prof. Lipovec se je pridružil narodnemu odporu v okviru Slovenske legije; vodil je njeno vojaško organizacijo in obveščevalno službo v središču Ljubljane. Gestapu to seveda ni ostalo skrito, pa tudi OF ne, ki ni priznavala nobenega narodnega odpora zunaj sebe. Nemci so ga jeseni 1944 aretirali in zaprli za dva meseca v samico, od tam pa so ga odpeljali v Dachau.

Odklonil je vrnitev domov in odšel v Ameriko

Devetindvajsetega aprila 1945 so ujetniki dočakali osvoboditev. V pogovoru za Družino se je spominjal: »Ko so prišli v taborišče Američani, nas je bilo jetnikov okoli 33.000, od tega je bilo 3.000 Slovencev. Jetniki so bili med seboj organizirani po narodnosti. Jugoslovanski odbor je imel liste jetnikov s podatki, kam spadajo. Mene so imeli na listi 'črnih' in bi me odpeljali domov, če bi vedeli, da sem še živ. Odpeljali so polkovnika Ernesta Peterlina in vrsto drugih. Peterlin in še nekateri so bili v Sloveniji potem 'obsojeni' na smrt in ustreljeni, ostali pa so bili večinoma 'obsojeni' na dolge zaporne kazni. Jaz sem srečno prišel ven, ker zame niso vedeli. Ko pa so izvedeli zame, niso imeli več možnosti, da bi me ugrabili. Ko so prišli Američani, prvi dan niso vedeli, ali je morda hrana zastrupljena, kakšen je red ipd. Naslednji dan je bilo že vse kolikor toliko pod kontrolo in OF-arji niso imeli več možnosti. Prve ure po osvoboditvi taborišča so umorili Berta Ilovarja, vodjo domobranske obveščevalne službe. Tudi Francozi so tiste, ki so jih imeli 'na piki', sami 'pospravili'. Za to ni nihče odgovarjal.«

Urednik

V Münchnu se je angažiral pri časnikarskem delu (že od leta 1940 je redno pisal v Slovenca). S skupino rojakov so izdajali časnik Jugoslavija, nato pa je postal urednik in izdajatelj štirinajstdnevnika Slovenija. Sodeloval je tudi pri organiziranju duhovne oskrbe za Slovence v Münchnu in organiziral selitev slovenskih in drugih beguncev v čezoceanske dežele. Odklonil je vrnitev domov in se septembra 1949 preselil v Cleveland. Tam je leta 1950 prevzel urejanje dnevnika Ameriška domovina, ki izhaja še zdaj kot tednik in je najstarejši neprekinjeno izhajajoči slovenski časnik v svetu. V uredništvo je pogosto prihajal škof Gregorij Rožman. Kot urednik dnevnika je seznanjal rojake z dogodki v Sloveniji in Jugoslaviji, skrbel za ohranjanje demokratične zavesti, zgodovinskega spomina, slovenske kulture in jezika. Urejal je še druge tamkajšnje slovenske časnike in leta 1979 stopil v pokoj, a bil še vedno dejavno navzoč v slovenski skupnosti v ZDA. Posebej se je angažiral ob slovenski osamosvojitvi, ko so naši rojaki zbrali veliko pomoč mladi slovenski državi in naredili vse, da so ZDA priznale samostojno Slovenijo.

V ZDA ohranjal slovensko zavest in jezik

V domovini je skorajda neznan, saj se njegovo ime ni smelo omenjati v času komunizma, ker je bil urednik emigrantskega časopisa, ki ni smel čez meje naše takratne domovine in ga je bilo mogoče brati le na skrivaj. Nedavno pa je dobil častno mesto celo v sicer še vedno zelo rdeče obarvani Enciklopediji Slovenije. Bolj kot časti, ki ga ne zanimajo, je pomembno delo, ki ga je ta sicer skromni mož opravil za ohranjanje slovenske zavesti in jezika v Združenih državah Amerike.

V času slovenske pomladi je organiziral zbiranje finančnih sredstev za stranke Demosa. Z navdušenjem je spremljal razvoj mlade države in jo leta 1992 prvič po desetletjih tudi obiskal. Zadnje dni svojega zemeljska življenja je bival v Spodnjih Jaršah, kjer je bil dejaven član župnije.