Foto: Ivo Žajdela

V 79. letu starosti je v duhovniškem domu v Vidmu umrl žabniški župnik in rektor Marijinega svetišča na Svetih Višarjah msgr. Dionisio Mateucig. Še je živ spomin na slovesno zlato mašo, ki so jo 27. junija lani v Špetru praznično slavili štirje slovenski zlatomašniki iz videmske pokrajine, msgr. Marino Qualizza, g. Mario Gariup, g. Božo Zuanella in msgr. Mateucig. 

Rodil se je 4. decembra 1937 v Pačuhu v občini Dreka. Osnovno šolo je opravil v Dreki, malo semenišče v Castelleriu pri Vidmu, klasično maturo na videmskem semenišču in bogoslovje v Vidmu. Posvečen je bil 29. junija 1965. Kot kaplan je nato do leta 1973 služboval v Cussignaccu pri Vidmu, nato je bil pet let župnik v letoviščarskem kraju Forni di Sotto, nakar je bil premeščen za nadžupnika v Sappado. Tam je ostal do oktobra 1991, ki so ga premestili v Špeter kot župnika in dekana za fare Nadiških dolin. Uvedel je mesečno mašo v slovenskem jeziku in bil deležen nasprotovanja. Ob 800-letnici špetrske župnije ga je 29. junija 1993 videmski nadškof Alfredo Battisti imenoval za častnega kanonika čedajskega kapitlja. Bil je tudi veroučitelj na dvojezični šoli v Špetru. Od leta 1998 dalje je bil župnik v Žabnicah v Kanalski dolini in rektor svetišča na Sv. Višarjah, kjer skrbi za vernike in romarje, ki prihajajo iz štirih jezikovnih in kulturnih svetov. V župnijah, kjer je opravljal svoje dušnopastirsko poslanstvo, je še zlasti skrbel za pastoralno delo za mladino. Veliko pozornosti je posvečal ohranitvi sakralnih zgradb in njihovi obnovi kakor tudi obnovi župnišč. V bogoslužju je uporabljal tudi slovensko benečansko narečje, občasno tudi v župnijskih listih. V homilijah je pozival k strpnosti in sožitju med različnimi narodnimi skupnostmi v Furlaniji Julijski krajini, o enotnosti Cerkve in prijateljstvu med ljudmi. 

Lani je za Koledar Goriške Mohorjeve družbe povedal: »Zadnji smo, zadnji slovenski duhovniki, imamo še sobrata v Mužnici, potem ni nobenega več. Ne vem, kako bo z Benečijo, kako bo s Svetimi Višarjamo, kjer nobeden duhovnik ne zna slovensko. Nadškofu sem že večkrat rekel, naj poskrbi za duhovnika, ki bi obvladal vse jezike, tudi slovenskega, a ne čuje na tisto uho.« 

O svoji rodni Benečiji je povedal: »Ko grem v Benečijo, mi je hudo in me srce boli. Po majhnih vaseh ne vidiš več nobenega človeka. Ko sem bil majhen, nas je bilo veliko. V vsaki vasi je bilo veselo. Ob nedeljah smo se srečali v cerkvi, potem v gostilni. Ni bilo današnjega bogastva, vendar je bilo življenje bolj veselo. Želim si, da bi ljudje, ki so še v Benečiji, ostali doma. Brez korenin se ne da lepo živeti. Benečani naj najdejo delo v Furlaniji ali v Špetru in naj ostanejo doma. Naj ne zapuščajo Cerkve, kajti vera pomaga vsem, ne samo starim, ampak tudi mladim, da gredo naprej.«

Pogreb bo v četrtek, 1. septembra, v Žabnicah. Naj počiva v miru! 

Vir: noviglas.eu, arhiv Družine