Vse to je vplivalo ne le na preživele, temveč tudi na njihove potomce. Psihološke posledice so nemškega pisatelja Hansa Ulricha Treichela zaznamovale za vse življenje in oblikovale njegovo pisateljsko pot, čeprav se je rodil sedem let po koncu druge svetovne vojne.

Roman je navdihnila osebna zgodba

Povojna Nemčija se je morala spopasti s svojo travmo, krivdo, sramom in tudi žrtvami, ki jih je za seboj pustila uničujoča mašinerija nacizma in fašizma. Kot v vsaki vojni so bile največje žrtve otroci, mnogi niso več videli svojih staršev, nekateri se sploh nikoli niso vrnili domov. 

Tudi Treichelov brat Günter se ni. Med begom pred Rdečo armado je preganjane nemške begunce ustavila ruska vojska in v neznanih okoliščinah je bil dojenček odtujen od svojih staršev, od česar si ti niso nikoli opomogli. 

V razmere, polne krivde, sramu, žalosti in mučne tišine se je rodil Hans-Ulrich Treichel. Svojo grenko izkušnjo je prelil v roman Izgubljenec. 

FOTO: Arhiv Družine

Neprisoten brat je zavzel glavno vlogo v družini

V hitrem tempu dozorevajočega vrenja čustev je neimenovani prvoosebni pripovedovalec razkril življenje s starši, ki so sicer uspešni, materialno dobro živijo (vsaj, dokler ne pride do vloma – ta očetu vzame smisel), kar kažejo z novimi avtomobili, vendar je njihova sreča za vedno uničena, saj ne morejo preboleti izgube prvorojenca Arnolda. 

Ta bolečina je tako močna, da ne morejo svoje starševske ljubezni doživeti niti ob drugem otroku. Niti mati niti oče ga v romanu nikoli ne poimenujeta, gluha sta za njegove želje in stiske, vse se vrti le okrog otroka, ki ga ni. 

Prisoten sin tako dojame, da ima Arnold v njihovi družini glavno vlogo, njemu pa je namenil le stransko. 

Je najdeni otrok morda Arnold?

V kako strupenem ozračju živi mlajši sin, se starši očitno ne zavedajo. »Medtem ko sem se skrival v njuni senci, sem slišal, kako je mama rekla očetu, da tudi 'zanj', pri čemer je mislila mene, ni vedno lahko, nakar je oče rekel, da za nikogar ni lahko, ampak 'zanj' pri čemer je mislil mene, je še najlažje. /…/ Kar se mene tiče, sem bil vedno prepričan, da je ravno meni najtežje, medtem ko je oče domneval, da je meni najlažje. Vendar mi ni bilo najlažje. Če je že bilo komu najlažje, je bilo najlažje Arnoldu.« 

Psihološke posledice vojne zaznamujejo za vse življenje. FOTO: Pexels

Vse, kar so počeli, so počeli zaradi Arnolda. Tudi ko pripovedovalec dobi pomembno vlogo v življenju staršev, jo dobi zaradi Arnolda. Prav on je namreč tisti, s katerim lahko primerjajo kandidata, ki bi lahko bil njegov brat. 

So ga končno našli? Bo lahko zacelil rane in v družino prinesel mir? Kaj bo to pomenilo za njegovega brata?

Povojna nemška družba

Treichel je tematiko Izgubljenca in iskanja izgubljenega brata obravnaval tudi v romanih Svit, Človekov let in Anatolin. V zadnjem romanu je spregovoril o otrocih staršev, ki so preživeli vojno, a o njej molčali. Brez poznavanja svoje lastne zgodovine pa so ti otroci nestabilni in negotovi, torej izgubljeni.