P. Igor Salmič je od aprila provincial slovenskih minoritov. Z 39 leti je doslej najmlajši provincial v skoraj polstoletni zgodovini slovenske province, verjetno pa tudi med mlajšimi v skoraj 800-letni navzočnosti Frančiškovih manjših bratov na naših tleh. Že po nekaj mesecih vodenja province se je sredi poletja v Nemiju blizu Rima udeležil enomesečnega izrednega generalnega kapitlja o prenovi redovnih konstitucij, ki ga vodstvo minoritov skliče redko, povprečno le enkrat na stoletje.

Intervju z Ljubljančanom, ki je zadnjih 12 let živel v Rimu, kjer je končal doktorat iz zgodovine na rimski univerzi Gregoriana in bil vzgojitelj mladih redovnikov v minoritskem zavodu Serafucum, objavljamo v novi, 39. številki Družine.

P. Igor, kakšen čas je bil avgust za minorite?

Izreden (nasmeh). Zadnji kapitelj te vrste je bil leta 1983, pred tem pa leta 1932 in še prej 1628, torej je minilo dobrih 300 let. Leta 1984 je naš red sprejel nove konstitucije, ki so se morale prilagoditi novemu zakoniku cerkvenega prava. Podobno so storili drugi redovi. Redni kapitelj pa imamo vsakih šest let, ta bo prihodnje leto, ko bomo volili novo generalno vodstvo.

V Nemiju ste tako rekoč spreminjali redovna pravila?

Pregledali in prenovili smo redovne konstitucije. Konstitucije so naš glavni dokument, aktualizacija Frančiškovega vodila, ki je bilo potrjeno leta 1223. V konstitucijah so določene glavne točke, ki naj bi veljale za vsakega minorita: od uboštva, pokorščine in čistosti, kar simbolizirajo naši trije vozli na habitu, do načina apostolata, majhnosti, bratstva, drže do drugih … Pravzaprav splošna »pravila«. Ko se pojavijo novi izzivi, nove potrebe v Cerkvi in družbi, je potrebno konstitucije aktualizirati.

Ali so v Nemiju Frančiškovi manjši bratje odvezali ali zavezali kakšen »vozel«? Na katerih področjih prenovljene Konstitucije prinašajo največ sprememb? In kako se bodo novosti poznale v življenju posameznega minorita, skupnosti, province …? O tem v pogovoru v novi Družini.

Provinciala p. Igorja Salmiča smo vprašali tudi, kakšna bo podoba minorita za jutrišnji dan, kako oziroma po čem ga bomo prepoznali? Kakšna provokacija za svet so z bratstvom in kakšna s pokorščino? …

Kakšen izziv je za Frančiškovega brata pokorščina?

Danes, ko je v ospredju »jaz«: kaj si jaz želim, kakšne so moje pravice, jaz vidim boljše kot ti ipd., je pokorščina tudi za manjšega brata izziv. Že sv. Frančišek je rekel, da tudi če imaš boljšo idejo kot predstojnik, se ji odreči in tako pokaži, da si se predal Bogu in tistemu, ki si mu zaupan. To je umiranje lastni volji, ni slepa pokorščina. Saj je sv. Frančišek rekel tudi, da čisto v vseh primerih pa ni treba ubogati predstojnika: če ti ukazuje kaj proti tvoji vesti, proti tvoji duši, ga nisi dolžan ubogati. Ampak dodaja: ne smeš pa se ločiti od tega človeka. Se pravi, da je ljubezen večja od pokorščine. Ne le za minorita, za vsakega redovnika je danes pokorščina aktualna, da znamo dati prostor Svetemu Duhu v odnosu do Boga in v skupnosti.

V drugem delu intervjuja smo provinaciala p. Igorja vprašali, kakšne naloge si je zadal, ko je prevzel štiriletni mandat vodenja province in kje vidi moč slovenskih minoritov? Kakšno poslanstvo imajo v Cerkvi, kje minorite danes svet najbolj potrebuje?

p. Igor, k čemu kot eden najmlajših provincialov spodbujate sobrate?

Spet in spet: k bratstvu! Novi mediji so stopili tudi v naše skupnosti in brate izolirali drug od drugega. Individualizem je ena večjih skušnjav tudi za redovnika. Drugo je študij, branje, poglabljanje. Ko sem bil v Rimu, so se med nami za mizo včasih razvile debate o teoloških vsebinah: levo je bil profesor dogmatike, desno poznavalec Svetega pisma … Take pogovore, to duhovno vrenje pogrešam. Tudi tam smo govorili o politiki in nogometu, ampak te vsebine niso prevladale. Za mizo sem dobil največ spodbud, katere knjige še hočem prebrati, kaj še želim poglobiti. Tretje pa je spodbujanje k ustvarjalnosti. Kot se je Frančišek pred 800 leti odločil za alternativno življenje, si moramo tudi mi danes upati biti drugačni. Pomanjkanje ustvarjalnosti in poguma je nevarnost za redovno življenje. Spomnim se, ko smo generalu, ko nas je obiskal v Seraficumu, vzgojitelji potožili, da želijo bogoslovci iti oznanjat kar na ulico in da ne vemo, kam to pelje. Bil je hud na nas, češ da jih moramo podpreti, da gredo izven vsakdana, da jih ne smemo zadušiti v kali – seveda pa naj jih budno spremljamo, usmerjamo. Redovnik ne sme biti »povprečen«, ta misel me spremlja. In v naši provinci je nekaj tega duha ustvarjalnosti, spodbujam vrenje novega življenja.

Ob koncu smo p. Igorja vprašali, ali se strinja s papežem Frančiškom, ki je redovnikom naročil, da naj bodo preroki in ali pelje papež Frančišek Cerkev v pravo smer …

Pogovor v novi, 39. številki Družine

KSENJA HOČEVAR