Četrti svetopisemski maraton je od nedelje, 2., do nedelje, 9. oktobra 2011, pod geslom 'Upaš? Upam!' potekal v Duhovnem središču sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Kot poročajo s Tiskovnega urada SŠK, se je v celotedenskem neprekinjenem branju Svetega pisma zvrstilo skoraj tisoč ljudi.

Podobno število se jih je zbralo tudi pri številnih spremljevalnih dogodkih – predavanjih, na katerih so premišljevali o pomenu upanja za vsakdanje življenje, delavnicah, filmskem večeru, večeru meditativnih plesov ter glasbeni adoraciji.

Benjamin Siter, predstavnik Svetopisemske družbe Slovenije in koordinator dogodka je ob tej priložnosti zapisal: »Organizatorji smo ves čas doživljali, pa tudi prejeli veliko pričevanj ljudi, da se je vztrajanje ob Božji besedi, ki je v bistvu molitev, dotaknilo mnogih src. Številni so se k branju Svetega pisma vračali po večkrat, marsikdo je ob knjigi vseh knjig prebedel dobršen del noči. Zadovoljni smo tudi s tem, da se je preko 70 skupin – župnij, gibanj, Cerkva in ostalih ustanov, ki so prevzeli dvourne bralne termine, letos na branje odzvalo v večjem številu kot prejšnja leta, več je bilo tudi naključnih obiskovalcev. Očitno je, da se je seme maratonskega branja, ki smo ga sejali v prejšnjih letih, prijelo in da kaže sadove tudi v tem, da je branje letos prvič potekalo tudi v nekaterih krajih drugod po Sloveniji. Izkušnja branja na prostem na Mesarskem mostu v središču Ljubljane je bila zanimiva in bogata, saj je branje na tej lokaciji privabilo številne mimoidoče, da so se vsaj za hip ustavili in prisluhnili Božji besedi. Marsikdo je opazil, da je Sveto pismo dostopno tudi v sodobnih formatih, saj smo nov prevod Lukovega evangelija v sodobni slovenski jezik brali z elektronskega bralnika knjig.«

Organizatorji so prepričani, da so pri branju in spremljevalnih dogodkih izpolnili namen letošnjega maratona. Tega še najbolje opiše izkušnja udeleženke lanskega maratona, ki je zapisana v aktualni izdaji časnika Družina. Gospa iz Grosuplja je zapisala takole: »Dolgo sem mislila, da je Sveto pismo pač knjiga, ki jo imamo doma na polici, odlomke iz nje pa beremo le v cerkvi pri maši. Ko nas je župnik lani povabil, da bi kot župnija dve uri brali na maratonu, se mi je zdelo čudno. Izkušnja pa je bila čudovita: ni pomembno, ali bralec bere počasi ali hitro, glasno ali tiho, tekoče ali jecljaje – odkrila sem, da je vsako branje molitev in da nam Bog govori po tej knjigi, kadarkoli molimo. Ves teden sem živela s to lepo mislijo, da se Božja beseda nekje glasno sliši, da Bog govori po njej tudi meni, čeprav me ni zraven. Od lanske izkušnje Sveto pismo redno berem vsak dan.«

Letošnja novost je bila, da je maratonskemu branju Svetega pisma lahko prisluhnil kdor koli kjer koli; branje je namreč ves čas v živo prenašal spletni radio.

V nedeljo, 9. oktobra 2011, popoldne, so se na sklepni prireditvi z naslovom Prisluhni glasu rahlega šepeta – glasu Božje ljubezni ob poslušanju psalmov, ki so bili izvajani v obliki gregorijanskega korala, ter recitiranju izbranih svetopisemskih odlomkov, še zadnjič ozrli na maratonski teden in si v spomin priklicali besede, ki so v tem tednu nagovorile toliko ljudi. Organizatorji upajo, da konec javnega branja Svetega pisma za marsikoga ne pomeni konec branja Svetega pisma, ampak pravzaprav šele njegov pravi začetek.