Papež Benedikt XVI. je včeraj v vatikanski baziliki sv. Petra daroval sveto mašo za pokojne kardinale, nadškofe in škofe, ki so preminuli v zadnjem letu. Kot so poročali pri vatikanskem radiu, je od 5. novembra lani umrlo sedem kardinalov ter sto nadškofov in škofov.

V pridigi je papež izpostavil, da upanje na večno življenje daje smisel naši zemeljski poti. Pokojne je imenoval kot zveste služabnike, ki jih gospodar hiše ob vrnitvi sredi noči najde budne; kot pastirje, ki so služili Cerkvi in skrbeli za Kristusovo čredo; kot pričevalce evangelija, ki so za Božje kraljestvo zvesto opravljali svojo službo. Papež je spomnil na besede iz Knjige modrosti, da so namreč ‘duše pravičnih v Božji roki’. Četudi umrejo v poniževalnih in žalostnih okoliščinah, ki se zdijo kot velika nesreča, za nekoga, ki ima vero, temu ni tako, je dejal papež in dodal, da se v resnici nahajajo v miru, njihovo upanje pa je izpolnjeno v večni slavi.

Ločitev od svojih dragih je žalostna, smrt pa je uganka, obtežena z nemirom, a po papeževih besedah je za vernike smrt vedno osvetljena z upanjem na nesmrtnost. Vera je tista, ki nas podpira v trenutkih, ki so s človeškega vidika napolnjeni z žalostjo in obupom, vendar pa v Božjih rokah življenje ni izginilo, ampak se je spremenilo, kajti medtem ko propade bivališče zemeljskega izgnanstva, se hkrati pripravlja bivališče v večnih nebesih, je dejal papež.

V nadaljevanju je sveti oče govoril o težavah, ki ne manjkajo na poti tega življenja, o dogodkih, polnih trpljenja in žalosti, o težkih trenutkih, ki jih je treba sprejeti. Vse pa dobi vrednost in smisel, če o tem razmišljamo z vidika večnosti, je izpostavil Benedikt XVI. in nadaljeval, da se vsaka preizkušnja, sprejeta z vztrajno potrpežljivostjo ter darovana za Božje kraljestvo, spremeni v našo duhovno korist že tukaj v tem življenju, še posebej pa v prihodnjem v nebesih. Tukaj smo le začasno kot popotniki, da se kakor zlato v talilnici prečistimo. Skrivnostno združeni z Kristusovim trpljenjem lahko iz našega življenja naredimo Gospodu všečno daritev in prostovoljno žrtvovanje ljubezni.

Papež je še spomnil na razlog, zakaj moramo biti napolnjeni z radostjo, čeprav smo deležni različnih bolečin. Če namreč vztrajamo v dobrem, bo naša vera, očiščena s številnimi preizkušnjami, nekega dne zableščala v vsem svojem sijaju in bo postala naša hvala, slava in čast, ko se bo Jezus razodel v svoji slavi. V tem je razlog našega upanja, ki pomeni, da se že tukaj razveseljujemo v neizrekljivi in ponosni radosti, medtem ko smo na poti proti cilju naše vere, kar je odrešenje duš, je dejal Benedikt XVI.