Še nekaj predavanj imam na urniku na fakulteti v mesecu aprilu. Veselim se vsakega srečanja s študenti v predavalnicah. Lahko pa bi bilo drugače.

Ko sem pred leti doživela hudo zdravstveno preizkušnjo, sem se prvič zares soočila s svojo krhkostjo in odvisnostjo od drugih. V trenutku se je moje življenje obrnilo na glavo. Vse, kar sem do takrat gradila, vse sanje, cilji in pričakovanja, so postali nejasni in oddaljeni. Po soočenju z vsemi izgubami so me preplavili občutki nemoči, strahu in jeze. Imela sem občutek, da je moje življenje ušlo izpod nadzora in da je edina avtonomna odločitev, ki mi je še preostala, pravica odločanja o svojem koncu. Nisem se (pre)dolgo zadržala v občutkih brezupa.

Takrat nisem upoštevala nečesa bistvenega – odgovorno živeti. Moja bolečina, moje trpljenje nista bila le moja stvar. Vsak moj vdih, vsaka moja odločitev je vplivala na mojo družino, prijatelje, zdravnike, ki so skrbeli zame. Takrat sem dojela, da moje življenje ni samo moje. Če bi se odločila, da ...