Pokrajina Tigraj na severu Etiopije je močno zaznamovana z vojno, ki je med letoma 2020 in 2022 tam pustošila zaradi spora med etiopsko vlado in regionalno oblastjo v Tigraju. Dogajali so se množični poboji civilistov, etnično čiščenje in spolno nasilje. Konflikt je povzročil hudo lakoto, zaradi katere je umrlo veliko ljudi. Številni otroci so ostali brez staršev, brez domov in možnosti za izobraževanje. Ogromno ljudi je bilo notranje razseljenih in mnogi so pribežali v mesto Shire, ki je še danes glavno humanitarno središče pokrajine, in tam delujeta tudi Anka in Lojz Pori. Ker je Anka psihologinja, je Jože Andolšek vedel, da bosta lahko prav v tem kraju pomagala številnim otrokom, mladostnikom in tudi odraslim, ki še vedno trpijo zaradi posledic vojne.

Anka in Lojz Pori na letališču: kovčki so polni stvari za otroke, od šolskih pripomočkov, oblačil, zdravil, igrač do zobnih ščetk. FOTO: osebni arhiv

Kako sta se odločila za odhod v Etiopijo

"Lani je bil Jože Andolšek pri nama na obisku in nama je pripovedoval o razmerah v Etiopiji, v kateri sva bila pol turistično - pol humanitarno že leta 2019, in zavzdihnil: 'Anka, tebe kot psihologinjo bi tam tako zelo potrebovali!'," je za Družino zapisala Anka. Zaradi drugih obveznosti in pomislekov zaradi neznanja tigrinskega jezika, ki pri nudenju psihološke pomoči pomeni veliko oviro, sta nekaj časa oklevala z odločitvijo. Junija letos pa je Anko mož spodbudil, da bi zdaj pa lahko šla v Etiopijo. "In sedaj sva tukaj, ostajava do 1. decembra," je zapisala v kratkem e-mailu, ko nam je poslala tudi video posnetek.

Življenje in delo v salezijanskem centru v mestu Shire

V salezijanskem centru v mestu Shire imajo kar dobro internetno povezavo, zaradi katere lahko Anka in Lojz na omrežju Facebook redno objavljata svoja doživetja, fotografije in video posnetke. Tako prek njiju spoznavamo vsakdan tigrajskih otrok, njihove življenjske zgodbe in delo zaposlenih v salezijanskem centru, ki jim Anka poskuša čim bolj pomagati.

Otroci se povsod po svetu radi igrajo. FOTO: osebni arhiv

Šola, igrišča in vsakdan otrok po vojni

Zbor otrok pred poukom. FOTO: osebni arhiv

Poleg šole za 1070 otrok in srednje šole (poteka popoldne, ima več kot 700 dijakov), je tam tudi nekaj igrišč, ki jih s pridom uporabljajo ne le otroci in mladina, pač pa tudi odrasli moški, kadar ni pouka ali oratorija. Pomemben del poslanstva salezijanskega centra pa je tudi nudenje terapevtske pomoči otrokom in ženskam, ki jim pomagajo priti tudi do poklica.

Pretresljiva pričevanja žensk

Ženskam, ki v salezijanskem centru dobijo psiho-socialno pomoč, po končanih delavnicah omogočijo tudi pridobitev poklica, in sicer frizerskega. FOTO: osebni arhiv

"Ženske, ki se vključujejo v psihosocialne dejavnosti, so večinoma begunke. V vojnem obupu so pribežale iz periferije v mesto Shire po varnost, hrano, pomoč … Veliko jih še vedno živi v šotorih. Tam živijo z družinami, kolikor je še ostalo od družin. Doživele so velike izgube, izgube sorodnikov, družinskih članov, izgube svojega bivališča, doma, izgube samospoštovanja, občutja varnosti, zaupanja v ljudi, še zlasti v moške … Bile so psihično, fizično in spolno zlorabljene in zlorabljane. To je skoraj neopisljivo. Njihove može so pobijali pred njihovimi očmi! Ali pa so njih vojaki posiljevali pred očmi mož in celo lastnih otrok! Tudi verižno so jih posiljevali! Tudi večkrat! Zlorabljali so jih tako zvezni vojaki kot eritrejski. Spolna zloraba žensk je bila torej vojna taktika, telesa žensk pa ciljna tarča," je zapisala Anka v enem od svojih zapisov na Facebooku. "Težak zapis je to, zavedam se, za vas, ki ga berete in zame, ki ga pišem. A zapiranje oči pred dejstvi nima nobenega smisla. Če ne vidim, če ne vem, mi ni treba pomagati. To je nevarno početje, početje, ki človeka, ljudi razčlovečuje."

Tudi lepota vsakdana se vrača

V salezijanskem centru delajo tudi z dečki, ki so doživeli grozote vojne, in jim pomagajo videti upanje. FOTO: osebni arhiv

Med doživetji, ki jih z bralci delita Anka in Lojz, je tudi veliko lepih trenutkov. Izvemo, kako v salezijanskem centru pričnejo pouk, izvemo, da molijo v tišini, saj so v centru otroci različnih veroizpovedi. Ob sobotah in nedeljah dopoldne tam poteka oratorij. Anka je za otroke prinesla veliko šolskih potrebščin in igrač, med njimi tudi velik pripomoček za delanje milnih mehurčkov. "Najprej ni bilo videti nobenega zdolgočasenega otroka. Pa me zagleda eden, drugi se pridruži … in sem jih imela že množico okoli sebe. Prav paziti je treba, da kakšnega malčka ne pohodim. Potem pa smo začeli spuščati mehurčke. Koliko veselja! Lovljenje, pokanje mehurčkov, kdo jih bo več »ujel«. Pravo otroško veselje se je razvnelo."

Tudi Lojz se rad druži z otroki, svoje moči pa namenja tudi urejanju okolice salezijanskega centra. FOTO: osebni arhiv

Otroci, ki hrepenijo po bližini

Mlajši otroci potrebujejo zelo veliko telesnega kontakta in se radi crkljajo tudi pri Anki. "Njihove izprožene ročice prosijo za prijem, dotik. Glavice se kar same naslanjajo name, če bi bilo mogoče, bi bili ves čas objeti. /.../ Kakorkoli, to je najmanj, kar jim lahko dam, da jih stisnem k sebi."

Dolgoletna povezanost prek botrstva

Anka in Lojz Pori z dečkom Simonom, za katera vsak mesec plačujeta 15 evrov za kritje stroškov šolanja v okviru programa Botrstvo. FOTO: osebni arhiv

Anka in Lojz sta z Etiopijo že dlje časa povezana prek programa botrstvo. Botra na daljavo sta kar šestim otrokom: dvema v Kambodži (ena je v preteklem šolskem letu zaključila šolanje in se je botrstvo zaključilo), in štirim v Etiopiji. Eden od teh otrok, Simon, je doma prav iz Shireja in obiskuje šolo v salezijanskem centru. "Ko se že skoraj začne pouk, se srečava z ravnateljem Habtujem. Povem mu, da iščeva »svojega« na daljavo posvojenega vnuka Simona. In ga najde. Srečna sem ob našem srečanju." Čeprav ima Simon oba starša, ki sta sposobna delati, zaradi posledic vojne, v kateri so bile načrtno uničene celotne tovarne, delavnice in stroji, nimata kje delati. Opravljata priložnostna opravila, ki pogosto ne prinesejo v družinski proračun niti toliko, da bi bila sposobna plačati najemnino za skromno hišico iz blata. V družini pa so trije otroci, je zapisala Anka na Facebooku. "Dela, delovnih mest je v Etiopiji izredno malo. Tujina bi morala pomagati Etiopijcem z ustvarjanjem novih delovnih mest. Zelo dober primer tega je privatna klinika, ki smo jo obiskali včeraj. Postavljena je bila iz raznih donacij iz Evrope, v njej pa delajo usposobljeni domačini."

Bi tudi vi postali boter kakšnemu otroku v Etiopiji? Kliknite TUKAJ. 

Ko prostovoljstvo sreča konkretno stisko

Otroci v salezijanskem centru v Shireju. FOTO: osebni arhiv

Čeprav je njuno glavno poslanstvo v salezijanskem centru psihološka pomoč in opora strokovnim delavcem centra, Anka in Lojz poskušata pomagati tudi materialno. V preteklih dneh so pomagali družini v stiski. Mama in trije otroci se bi morali nemudoma izseliti iz stanovanja, ker so dolgovali za njihove razmere veliko denarja, okoli 180 evrov. V Shire so pribežali med vojno, med begom pa so eritrejski vojaki pred njihovimi očmi ubili očeta. S pomočjo botrov lahko dve od hčerk obiskujeta šolo. Mama je iskala priložnostne zaslužke, potem pa je zbolela. "Spogledava se in ponudiva denar, ki je prispel od dobrotnikov s Koroške na moj račun, ko sva že prispela v Etiopijo. Malo še midva dodava in je družina rešena. Lepo je, ko ima kakšna od tukajšnjih tragedij srečen konec. Hvala, dobrotniki!"

Kdor želi prispevati sredstva za delovanje misijonskih centrov, lahko to stori TUKAJ. 

Še več zapisov o doživetjih Anke in Lojza Porija v Tigraju lahko preberete na Ankinem Facebook profilu. Naročniki Družine pa boste po novem letu lahko v obliki podlistka v tedniku Družina brali Ankina razmišljanja o bolezni, poslavljanju in smrti.