Zavetnica uršulink je sveta Uršula, ki goduje 21. oktobra, ko naj bi leta 451 umrla. O njenem življenju ni veliko znanega. Njeni starši naj bi bili angleški kralj Notus in Darija. Zaročili so jo s poganskim princem Eterijem, vendar je ladjo z nevesto na poti do zaročenca ujel vihar. Z dekleti so tako pristala v Kölnu namesto v Franciji. Postala naj bi prednica nekega samostana blizu Kölna, kamor se je zatekla pred barbari. Je zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, saj je v 16. stoletju sv. Angela Merici ustanovila družbo uršulink za vzgojo deklet in za zavetnico izbrala prav Uršulo. Naslednice te družbe so današnje uršulinke, redovnice, ki delajo v šolah in misijonih. Sicer pa je tudi zavetnica Kölna, mladine, učiteljic in vzgojiteljic, trgovcev s suknom, bolnih otrok, univerz v Parizu in Coimbri; priporočajo se ji za poroko in dober zakon, prav tako tudi za mirno smrt. 

Sv. Uršulo upodabljajo s puščico v roki, palmo, zastavo s križem in krono, oblečena pa je v plašč, razprostrt nad dekleti, ob njih pa leži ladja.

Na sv. Uršulo naj bi se navezoval napis iz 4. ali 5. stoletja na južni strani kora v cerkvi sv. Uršule v Kölnu, vendar ne omenja števila deklet in njihove voditeljice, temveč le njihovo mučeniško smrt. Na kraju njihove obsodbe je bila namreč zgrajena cerkev.

Skupina deklet, ki jih v 10. stoletju povezujejo s sveto Uršulo, je dala svoje življenje za svoje krščansko prepričanje ali devištvo, morda tudi oboje.

Uršulinke v Sloveniji


Uršulinke, foto: arhiv uršulink

Uršulinke na slovenskih tleh delujejo že več kot tristo let. Večinoma so se ukvarjale z vzgojo deklet, med drugo svetovno vojno pa so se posvetile vsem otrokom in mladostnikom.

Ob tristoletnici so izdale knjigo svojih pesmi Žuborenje, ki jih je zbrala in uredila dr. Marija Stanonik, tudi avtorica knjig Odpuščam in prosim odpuščanja, Stare slovenske molitve in Od setve do žetve. S. Marija Jasna Kogoj pa je v knjigi Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo opisala dejavnosti uršulink.