Če si bil v Krakovu, si približno predstavljaš, kaj pomeni2,5 milijona ljudi na Kampu usmiljenja. Tu papeževi pozivi, naj bomo usmiljeni,postanejo pravi izziv, saj se gre med drugim tudi za lastno preživetje vmnožici in pod žgočim soncem. Kam bi pa prišli, če bi dajali drugim prednost zav tramvaj? :)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Si morda kdaj pomislil, kako pa so se v vsej tej množici znašliinvalidi? Si kakšnega srečal? Res občudujem vse, ki jim njihova oviranost nipredstavljala prevelik ovire za SDM. Prišlo jih je okoli 1000: na vozičkih,gluhih, slepih, 'Downovčkov' … Kot prostovoljka za invalide sem imela čast bitiv njihovem sektorju na glavnih dogodkih in se od njih marsikaj naučiti. Sistemje bil žal tak, da so v sektor za invalide prihajale cele skupine s po eniminvalidom. Naša naloga je potem bila, da smo invalide na vozičkih (in dvaspremljevalca) znotraj sektorja usmerjali na poseben prostor, ostale v skupinipa na travnato površino. Težava je nastala, ker so skupine z ljudmi zrazličnimi vrstami invalidnosti želele biti skupaj pri vozičkih. Množice pa sodrle, prostora je že zmanjkovalo, že so zapirali vhod v sektor …

V spominu mi ostaja ena skupinica, ki me je prav prosila, čelahko ostanejo skupaj na prostoru za vozičke – poleg invalida je bilo tudinekaj mladih z motnjo v duševnem razvoju. Kako sem bila razpeta med navodilinadrejenih in njihovo situacijo! Ko so me še kar prosili, sem jim kljubpomanjkanju prostora dovolila biti na tistem mestu. Takoj me je njihovavoditeljica močno objela, se mi večkrat zahvalila, 'God bless you!'… Ulile sose mi solze. Solze utrujenosti in ganjenosti.

Še vedno ne vem, ali sem se prav odločila. Težko jebiti usmiljen v množici – ko enemu nekaj daš, to odtegneš drugemu. Aprostovoljci smo delali najbolje, kot smo zmogli. In navsezadnje, tudi v tejsituaciji – sem bila le človek.