Papež Frančišek je med današnjo katehezo pojasnil povezanost med usmiljenjem in pravičnostjo. V ospredje je postavil odlomek iz svetopisemske knjige Pregovorov: »Kdor se drži pravičnosti, bo imel življenje, kdor pa se žene za hudim, hiti v smrt. Sprevrženo srce je gnusoba Gospodu, tisti, ki hodijo po nedolžni poti, so mu po volji. Hudobnež gotovo ne ostane brez kazni, zarod pravičnih pa bo rešen« (Pr 11,19-21).

Sveti spisi nam predstavijo Boga kot »neskončno usmiljenje«, pa tudi kot »popolno pravičnost«. Kako to dvoje med seboj uskladiti? Zdi se, da gre za dve nasprotujoči si stvarnosti, v resnici pa to ne drži, kajti ravno Božje usmiljenje je tisto, ki vodi v izpolnitev prave pravičnosti, je zatrdil papež Frančišek in pojasnil, za kakšno pravičnost pravzaprav gre.
Pri zakonskem uveljavljanju načela pravičnosti se žrtev nekega nasilja obrne na sodišče in zahteva, naj se zadosti pravičnosti. Krivcu je naložena kazen v skladu z načelom, da vsak dobi to, kar si zasluži, je razlagal papež.

Po Frančiškovih besedah pa ta pot ne vodi v resnično pravičnost, kajti ne premaga zla, ampak ga samo zajezi. Zlo je lahko zares premagano samo tako, da nanj odgovorimo z dobrim.
Sveto pismo nam predstavlja drug način za zadostitev pravičnosti in to je najboljša pot: proces, kjer se izognemo sodišču in predpostavljamo, da se žrtev neposredno obrne na krivca ter ga povabi k pogovoru, mu pomaga razumeti, da dela hudo, pri tem pa se sklicuje na njegovo vest. Ko se krivec pokesa in prizna krivico, ki jo je storil, se tako lahko odpre za odpuščanje, ki mu ga ponuja oškodovana stran. To je način, s katerim se rešujejo spori v družini, v odnosu med zakoncema ali med starši in otroki, kjer prizadeta oseba ljubi krivca in želi rešiti odnos, ki ga veže na drugega.

Seveda je to težka pot, je nadaljeval papež Frančišek. Pomeni, da mora biti tisti, ki je doživel krivico, pripravljen odpustiti ter si želeti rešitev in dobro za tistega, ki ga je prizadel. A samo tako lahko zmaga pravičnost, kajti če krivec prizna zlo, ki ga je storil, in ga preneha povzročati, zla ni več. Tisti, ki je bil nepravičen, postane pravičen, kajti bilo mu je odpuščeno in se mu je pomagalo najti pot dobrega. Ravno tukaj je pomembno odpuščanje, usmiljenje, je pripomnil sveti oče.

Tako Bog deluje v odnosu z nami grešniki. Gospod nam nenehno ponuja svoje odpuščanje in nam pomaga, da ga sprejmemo, se zavemo svoje krivde in se je osvobodimo. Bog namreč noče naše obsodbe, ampak našo rešitev. Gospod usmiljenja želi rešiti vse nas, problem pa je pustiti mu vstopiti v naše srce. Vse besede prerokov so poziv, strasten in poln ljubezni, ki išče naše spreobrnjenje, to pa je tisto, kar je všeč Gospodu.

Očetovo srce nas ne obravnava glede na naše grehe in nam ne vrača glede na naše krivde. Je srce Očeta, s katerim se želimo srečati, ko gremo k spovedi. V spovednici želimo vsi najti spovednika – očeta, ki nam bo pomagal spremeniti življenje, ki nam bo dal moč za nadaljevanje poti, ki nam bo odpustil v Božjem imenu. Zato je biti spovednik po papeževih besedah »zelo velika odgovornost«, saj tisti sin in tista hči, ki prideta v spovednico, iščeta očeta. Duhovnik, ki je v spovednici, pa je tam na mestu Očeta, ki je pravičen s svojim usmiljenjem.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / AP