Prvo berilo: Dedič bo tvoj lastni sin, 1 Mz 15, 1–6; 21,1–3; Ps 105;

drugo berilo: Abrahamova, Sarina in Izakova vera, Heb 11,8.11–12.17–19

Otrok je rastel in bil vedno bolj poln modrosti (Lk 2,22–40)

Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Video razlaga za otroke

Razlaga: Marko Rijavec

Sveta družina

Piše: Simon Potnik

Advent je za nami. Božič je za nami. Spet si lahko oddahnemo in zadihamo. Kolikokrat smo priča takšnemu razmišljanju! Morda zato, ker smo si slikali napačen advent, pričakovali svoj božič – in doživeli …? Advent ni čas, ko bi iskali mir srca, kakor božič ni čas praznovanja zaključkov in naših družin. Če v božiču ni prostora za Boga, potem ni božiča. Preprosto.

Res je, božič ni cimet, toda če se srce ob bližnjem ustavi, prisluhne, spregovori, potem je nevarnost Božjega rojstva res blizu. Nevarnost zato, ker so se zganili aparati pregona nekoč in se zaganjajo danes.

V oči pade beseda zvestobe. Najprej zvestoba Marije Bogu. Kako veličastno. Kako krepostno.

Na nedeljo svete družine, ki je zavetnica vseh naših družin, velikih, malih, srečnih in trpečih, v obilju in pomanjkanju, na varnem ali v tujini, priporočimo vse naše družine priprošnji Mariji, Jožefu in Jezusu. Tu v oči pade beseda zvestobe. Najprej zvestoba Marije Bogu. Kako veličastno. Kako krepostno. Dekle, ki je zvesto. Tu je tudi zvestoba Jožefa. Njegov premislek, pa vendar njegova krepka odločnost. Tako močno, da je sanjal o Mariji in Jezusu. Očetje, da bi sanjali o svojih družinah. In je njihova zvestoba postavi. V tako kratkem odlomku evangelija smo kar sedemkrat doživeli potrditev Gospodove postave. Kar je bilo v njihovi moči, da se izpolni Gospodova postava, so storili, četudi so namesto jagnjeta darovali grlico in namesto pevskega zbora sami zapeli pesem in namesto veličastnega birmanskega darila skupaj poromali v Jeruzalem in namesto poročnega darila in dote Mladeniču stali ob strani in pod križem. Sveta družina.

Herod posega v votlino življenja

Usoda sveta je bila in je izročena v roke družini. Zato tudi razumljivi napadi na družino. Je Adam imel težave s skušnjavami? Ne da bi vedeli. Jih je imela Eva? Tudi ne. Delovanje hudega duha se je začelo kmalu, ko sta postala Adam in Eva eno, ko se je osnovala družina. Delovanje zla pa se do danes ni niti malo spremenilo. Kdor je kdaj obiskal Sveto deželo, je morda bil v dolinici, kjer je Elizabeta skrivala Janeza. Pred Herodom. Pred njim, ki je imel vse imetje, ni pa imel življenja, že on je zašel v miselnost kulture smrti. Skrivali so se v votlini in tam so bili varni. Danes Herod posega že v votlino življenja. Otroci niti v materinem telesu niso več varni. To boli. To vznemirja. To kliče po Jožefih, ki bodo stali ob strani družine, ki se bodo borili za svoje žene in svoje otroke. Ki bodo brez velikih besed ljubili in živeli novo kulturo življenja. Jožefi, ki se bodo prebujali iz sanj in ukrepali, delovali in ostajali zvesti postavi.

Sveta družina, prosi za nas.