dr. Janez Gril, Ruth Podgornik Reš, Ivan Esenko




Ruth Podgornik Reš
Naša pokopališča

Priročnik o urejanju grobov

Venerino leto sem posvetila obiskovanju pokopališč po naši deželi na sončni strani Alp. »Britofi« so večinoma lepo urejeni, saj Slovenci vzorno skrbimo za grobove. Celotni podobi pokopališč, ki jih je preko 1200, pa dajo pečat vzdrževalci, ki različno opravljajo svojo nalogo. Običajno so po vaseh tudi poti in ostale površine lepo vzdrževane, po mestih pa je stanje zelo različno.

Na naših grobovih še vedno prevladujeta pesek v različnih debelinah, oblikah in barvah ter marmor. Krasi pa jih bogato zasajeno sezonsko cvetje. Le peščica grobov je v celoti zasajena s trajnimi rastlinami.

Po vstopu v Evropo se radi primerjamo z drugimi narodi. Zanima nas, kako živijo, pa tudi kakšni so njihovi vrtovi. Ste se že sprehodili po nemških poslednjih vrtičkih? Grobovi in pokopališča dihajo popolnoma drugače kot pri nas. Z zelenimi pljuči, kot v spominskem parku. Na pokopališčih je veliko dreves, počasi rastočih grmovnic, miniaturnih iglavcev ter pokrovnih rastlin. Na redkokaterem grobu opazimo šopek, plastične sveče pa so prej izjema kot pravilo. Ni sledu o plastičnem cvetju, ki je pri nas tako priljubljeno.

Opazila sem, da grob pogosto prekrijemo z dragoceno marmornato ploščo. Drži, da jo je lahko vzdrževati, a je vedno enaka. Ob obisku groba, zasajenega s trajnicami, pa je vsakič drugače. Dinamično, kot je življenje samo; tako naše, kot minulo življenje dragih pokojnikov. Z oskrbo trajnih rastlin, posajenih na grob ne bomo imeli veliko skrbi, zato pa toliko več veselja. Iz zasaditve bo vela spokojnost in umirjenost.

Pod rušo smo vsi enaki, čeprav v življenju tako različni, in taki so tudi naši grobovi. Običajno niso odraz želje pokojnih, temveč našega okusa in življenjskega sloga.

Želim si, da bi bilo odločitev za trajno zasaditev groba čim več. Ne ponašajmo se s ceno marmorja, ki ga vgradimo na grob preminulih svojcev. Raje se posvetimo spominu nanje - ob umirjeno zasajenem grobu.

Med obiskovanjem pokopališč mi je ob nekaterih grobovih korak še posebej zastal, ker so drugačni in to vsak po svoje. Naj so to romski grobovi, ki jih že na daleč spoznamo po obilici plastičnega cvetja, umirjeni travnati grobovi ali grobovi na pravoslavnih pokopališčih.

Senca smrti spremlja človeka, odkar se zaveda življenja. Pravijo, da smo vsa živa bitja že z rojstvom obsojena na smrt. Ta pa včasih pride prehitro, nepričakovano in nam v cvetu mladosti iz rok iztrga otroka. Zato so se me otroški grobovi še posebej dotaknili.
Mojo pozornost vedno pritegnejo barvno skladno zasajeni grobovi. Sprašujem se, le kako, da dobri zgledi ne vlečejo. Večina grobov je še vedno vzorno urejena po »slovenskih standardih« - veliko peska in marmorja ter malo trajnega rastlinja in po drugi strani obilo kontrastno kričečega sezonskega cvetja.

Rastline za »večnost« in Ideje za harmonijo na grobu sodita med pomembnejši poglavji v knjigi. V prvem, zelo obsežnem poglavju, spoznamo presenetljivo bogastvo rastlin, primernih za sajenje grobov. V Idejah pa najdemo izbor zasaditev žarnih, enojnih in družinskih grobov. Nekaj grobov sem pred kratkim ali že pred leti sama zasadila. Le peščica nagrobnih zasaditev izvira iz tujih logov, saj sem na naših tleh našla številne poslednje vrtičke, vredne te besede.

Za mano so številni koraki, prehojeni po naših in tujih pokopališčih, ter mnogi pogovori z obiskovalci pokopališč. V arhivu se mi je nabralo na stotine fotografij. Sledilo je delo za računalnikom, oblikovanje knjige ter brskanje po strokovni literaturi. Zahvaljujem se dr. Aleksandru Šiftarju, Bernardi Strgar, Matjažu Mastnaku, Ivanu Esenku, Jelki Stopar Metelko in Francu Tobiasu za strokovno pomoč ter dr. Janezu Grilu za zaupanje v moje delo. Hvala tudi p. Francu Cerarju za uvodne misli ter Robertu Debevcu za odlično grafično zasnovo.

Ruth Podgornik Reš







Ivan Esenko
Vrtnarimo z dušo

Knjiga Vrtnarimo z dušo ne govori o tehnologiji vrtnarjenja, čeprav je v njej napisanih tudi nekaj praktičnih napotkov. Še manj je v njej govora o intenzivnem kmetijstvu in sodobnih tehnikah na tem področju. Na nekaj več kot sto straneh se bo bralec seznanil z živimi bitji, katera nas obkrožajo. Z rastlinami in živalmi. Med katerimi, zanimivo ni nobena ne koristna in ne škodljiva, temveč delijo z nami prostor in so del naše zgodbe, ki ji pravimo življenje. V knjigi sem skušal na enostaven način najti opravičilo vsakemu vrtnemu »škodljivcu«, ki nam dela preglavice in prepričati bralca, da smo za vse težave, ki nam jih delajo na vrtu posamezne živali, krivi zgolj sami. Ko bomo v razumnih mejah prepustili živalim svojo pot, bodo večino težav, ki bi nam jih lahko posamične povzročale odpravile same. Če že uporablja fitofarmacevtske izdelke sodobno intenzivno kmetijstvo, jih ne bomo tudi mi, posestniki obhišnih sadovnjakov, zelenjavnih in okrasnih vrtov, lastniki okenskih polic in balkonov. Vse to so velike površine, na katere lahko z osveščenim razmišljanjem, predvsem pa z dejanji vplivamo mi, navadni državljani. Kateri hodimo v šole, službo, ali uživamo zasluženo upokojtev. Vsi pa radi iščemo uteho v naših majhnih vrtnih kraljestvih, v katerih največkrat niti ni toliko pomemben pridelek, kot način življenja in stik z naravo. Pri tem pa pogostokrat delamo napake in se panično odzovemo, ko zasledimo voluharjev rov na gredici, medtem ko se plenilcev v okolici kar ponuja, mi jih pa odganjamo. Zavestno, ali nehote. Ko bomo prebrali knjigo in se sprehodili po njenih risbah in fotografijah, nas bo vsaj malo minila naša človeška oholost in samoumevnost. Postavili bomo kamnito, ali lončeno hišico za krastačo na našem vrtu, na drevo bomo obesili ptičjo gnezdilnico in netopirnico, v zimskem času nas bo pa kratkočasil ptičji vrvež v krmilnici pred oknom. Knjiga ne bruha ognja na uporabnike proizvodov kemijske industrije, temveč na prijazen način obravnava življenje, ki ga ponuja narava v okolici našega doma. Ker je to način mojega življenja in življenja moje ožje in širše družine ter številnih prijateljev in znancev, mi res ni bilo težko del izkušenj preliti na papir, fotografirati in z akvarelnimi barvicami popestriti to delo.

Na koncu sem osebno dolžan zahvalo ljudem, ki sem jih omenil v uvodnem delu knjige.
Zahvaljujem se založbi Družina in direktorju dr. Janezu Grilu za korekten poslovni odnos, ki bi bil lahko zgled marsikateri drugi katerikoli gospodarski organizaciji ter gospodu Sinetu Koviču, ki je knjigo oblikoval v izredno dopadljiv izdelek.

Ivan Esenko